Ne veš, ko stala si tam en večer,
s terase pila prvi hlad noči
in zrla dan, ko vdal se je temí,
kak bajni lik si vrisala skoz dver:
poletni ščip je vnel…
Poletno jutro strga vez noči,
vse tiho – vstanem – le parket zaškrta,
hladeči zrak šumlja skoz okna odprta –
in grem, korak ječi a žena spi…
Ne čaj ne kava, nič ne…
