sonet 48
Gospa, priznam, le tvoje ime poznam!
Kot pesek, ki ga vroč saharski piš
nasuje v dlan – toliko te imam –
rubin, ki teče mi z dlani kot sviž…
Še več priznam, poznam…
Na živi bron sem vas koval
žametna gospa,
v lesketu Mure vas klical
draga ljubica…
Čez trnje vlačil sem noge,
ljubil vas zavdan,
pogubil sem pri vas srce,
ljubil vas zaman.