Razjašeš vrtežen na škripajoči prag kot lahkokril Belerofon s hrbtá stopnic; pod staro škrbasto arkado diha zrak, na ometu blede ponošene slikarije.
Ko vstopiš, padeš kakor duša v oni svet: zavonjaš jo na toplih…
Nekoč pod zvezdonebno polnočjo me je obiskala progasta volkulja; prišla je tiha, gibka kot jegulja, čez divji mah prijet me za roko. Z leščerbami visečimi v pogledu, v pepelno sukno počesan hrbet, na bele dojke…
