Voden pogled, ki se koti v očeh.
Rjav kalup, ki je zabil življenje.
Odpihnjen list, ki je poletel v grob.
Zmečkan kuplet, ki svet ga ni prebral.
Na zofi dva, ki ju je stolkel čas.
Njen vonj sta usnje in sušeni les, zaklana in posekana v nočeh, ko zodiak se dviga z dna nebes in se življenje pari na drožeh.
Ko stopa, potihuje volčje petje, prikazen, ki je izpahnila…
Obsena sem, ki gine v mrak.
Utrujen kot prestar vojak.
Počasi bom telo, ki pade vznak.
Pod nizko grivasto nebo je vzletel tolsti vran; na črni žici je postal in dvakrat bevsknil v dan.
Razleglo se je čez meglé, čez mrzlo golo plan odjeknil je neviden glas iz mrzlih zimskih ran.
Napisal sem veliko dramo, in v njo ujel obraz človeštva; ukral mi jo je pasji Marlowe in njemu zmaknil jo je Shakespeare; zdaj berem sebe pred stoletji v modernem verzu Janka Modra.
Okradeni vampir
