Ves tih večer poškrlati nebo,
ko dan ovija se v dremotni mrak
in vedre prsi zaskrbi le to,
kako použile bi še zadnji zrak.
Pošle so sence dnevnega baroka
pod enolik značaj temé, spustil
se…
Poglej tja dol, kako se v dalj morjá
potaplja žar večernega škrlata;
si gledala že kdaj ta obred neba,
ko v vodi tone rdečkasta pozlata,
in ugaša večna luč ti pred očmi:
kot da…
Čeravno dam na usta ti škrlat,
v pogled skrivnost, smaragde v dno oči,
bi ti po svoje le povedal rad
kako te vidim jaz, ko daješ mi
v navdih podobo ženskega srca;
dražeč šepet…
