Te besede, prejalove po svojem namenu naslikati gorje, ki ga neuslišana ljubezen zakoplje v dno ženske duše, so bled popis dekliške tožbe – ženske, ki je zagorela s čudnim…
Se jutro ne zavija v rosni svit,
ko v tem že dan mu kaplje s trat pobira?
Le glej, kako sahni dišeča mira,
ko čas razruje ji leseni ščit;
in lišp in draž…
Ne veš, ko stala si tam en večer,
s terase pila prvi hlad noči
in zrla dan, ko vdal se je temí,
kak bajni lik si vrisala skoz dver:
poletni ščip je vnel…
Poletno jutro strga vez noči,
vse tiho – vstanem – le parket zaškrta,
hladeči zrak šumlja skoz okna odprta –
in grem, korak ječi a žena spi…
Ne čaj ne kava, nič ne…
Kaj, svet, zardevaš da sem te spoznal?
A daj, saj nimaš več cvetočih lic,
kaj sram ti zdaj tajil bo sled bledic,
ni burk na tvojo karto up igral?
Si svet, da le…
