Pesmi
VIEW POST
VIEW POST
Njen vonj sta usnje in sušeni les,
zaklana in posekana v nočeh,
ko zodiak se dviga z dna nebes
in se življenje pari na drožeh.
Ko stopa, potihuje volčje petje,
prikazen, ki je izpahnila čas;
ni zima, vigred, ne jesen, poletje,
v očeh ima vročico, v licih mraz.
Ovratnica iz drenovih koščic,
tiara lilij v progastih laseh,
životec iz…
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
Po belogrivih skorjastih poteh,
bežeča tja v brezvetrne bleščave,
čez tihe, ruske, čehovske daljave,
se pelje bela deklica v saneh.
Upehani konjiči moških nog
kresajo v tope, ledenele tlake;
sključen, kot da pobira četrtake,
na ustih se nabira monolog.
Tam daleč so uhojene poti,
tam daleč zarjaveli so bicikli,
oguljeni plišávci, lesenjaki,
goreče mesečine, gorke oči.
Zima se je nasula skoz…
VIEW POST
Razjašeš vrtežen na škripajoči prag
kot lahkokril Belerofon s hrbtá stopnic;
pod staro škrbasto arkado diha zrak,
na ometu blede ponošene slikarije.
Ko vstopiš, padeš kakor duša v oni svet:
zavonjaš jo na toplih cimetovih hlapih,
skrito, nastavljeno kakor košuto v sled,
da bi povolčen ji sledil v postlan brlog.
Sobe so narezljane v jantarni svečavi,
iz dalj…
VIEW POST
Nocoj, na sveto noč
je mesec valujoč.
Sem lahkih perutnic,
skrtačenih nožic,
zazorjena, polikana, špehata.
Moj vrat se lesketa
v pernáti pelerini,
moj kljun oprhan v zlati rumenini.
Nocoj sem povoščena,
koketno narejena,
naškrobljenih trepalnic, brhkih ust.
Pod srcem me tišči,
v očeh se mi megli,
gosposki, tolsti cmok mora iz mene.
Jutri, na sveti dan
bom velika madame.
VIEW POST
Vélika dama ni kakor boginja pene,
ni vstala z algami previtimi krog gležnjev,
rodila jo je mati skozi sočne vene,
skoz krikajoče sinjebarvane grimase.
Nihče ni vedel — je mar tvar ali le sen —
plesoča dévica z baročnimi pogledi,
nihče ni vedel — ji je ljub ali za plen —
kot da bi vrtnico polagal…
VIEW POST
Čakam deklico s pomarančami.
Čez mestne uličice bo prišla
kot sapa v valujoče vetrocvetke
iz nasipin aprilskega neba.
Prišla bo. Lunolasa parižanka,
nekomu mati, ljubica in hči,
v škrlat odeta venera-madona
z bakreno srebrnino čez oči.
Prišla bo. S pomarančami v dlaneh,
na prsih bo gorela žegnana
kopriva in zveličanje v očeh
in njena usta bodo brez besed.
In njen pogled…
VIEW POST
Poznam na bokih jezdeče dekle,
z zlatenimi kranci v laseh,
s tonečimi žadi v očeh,
kakor sonce v traveh – prav taka je.
Mladost nabrala ji let je v nasmeh,
baržun ji oblači telo
in luna jo vabi v nebo
kot prah po zvezdnatih tihih poteh.
Pod mavrico lega, diha in spi,
s šampanjcem zaliva zaklad;
iz nedrja jemlje…
VIEW POST
Čez tihi, presni svod
se je priklatil mlaj;
na tihi, sivi prod
se je razlil tokaj.
In bil je beli brod
pogreznjen v zlati glaj;
čez grudi tihih vod
je vel plašljiv dihljaj.
Na nebu je brlel
gasneči kres poletja,
umiral je, medlel
kot zadnji dan stoletja.
Koraki so šumljali,
v zamolkel, nem šepet;
v ušesih plimovali
kupleti ženskih pet;
V očeh je dihal žar,
ramena…
VIEW POST
V rokah
mršave rogovile.
V očeh
skaljene jezernice.
Pod dušo
razbeljena morjava.
V srcu
usahli zlatokopi.
Muza
pozabljena markiza.
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
Na živi bron sem vas koval
žametna gospa,
v lesketu Mure vas klical
draga ljubica…
Čez trnje vlačil sem noge,
ljubil vas zavdan,
pogubil sem pri vas srce,
ljubil vas zaman.
VIEW POST
Sem vprašal Krista: si Kristjan,
veruješ vase, Rešenika,
si ti Gospod, njegova slika,
prihajaš znanit Božji plan?
Pa smeje se: ti si bolan,
daj beži, beži, kaka slika,
nebeški plan, da mene mika,
da bi od Njega bil odbran?
Tesar sem, kupice si stružim
in vanje točim hladno vince,
pa z ribiči se ondi družim,
na ogenj devljem nam…
Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.