Pesmi
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
Morje korakov
na belem peronu,
na črnem asfaltu
nevidne sledi.
Mrtvi zakonci,
začasni ljubimci,
vodeni pogledi,
nevidne skrbi.
*
Daleč spomini
in dom so ostali,
v prosojni pozabi
nevidnih poti.
Tihe skrivnosti
molčečih ekranov
prižigajo blede
obraze ljudi.
*
Težki vozovi
Marije Tereze
se zganejo v sili
jeklene moči.
Zbogom provinca,
za belo Ljubljano!
Čez griče, livade
naj dan zaživi!
*
V beli meglici
se jutro dviguje,
na praznem peronu
samotno molči.
VIEW POST
VIEW POST
Poletje lebdi
Zarumenelo listje
Nima spomina
Sonce umira
Na tleh najina senca
Zlita v ednino
Na svetlih očeh
Se topijo snežinke
Črne maskare
Dehteča usta
Topli slapovi besed
Plavam v tolmunih
Duša na dušo
Reže dolgove obljub
Vesolje nemi
Nebo zagori
Leščerba v vejah dreves
Razgalja poti
Potna temota
Objema dvoje teles
Polzi skoz dlani
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
Že lep čas je, odkar sva se spoznala,
že dolga pot, ki naju vleče v raj.
Ko se smejiva in nemiva hkrati
in si želiva starih dni nazaj,
ko sva se zbadala in se lovila
kakor žužnjava bitja sredi trav.
A zdaj je mimo tisti čas spoznanja,
poprej igriv zdaj najin duh vihrav.
Dve duši, ujeti v…
VIEW POST
Njen vonj sta usnje in sušeni les,
zaklana in posekana v nočeh,
ko zodiak se dviga z dna nebes
in se življenje pari na drožeh.
Ko stopa, potihuje volčje petje,
prikazen, ki je izpahnila čas;
ni zima, vigred, ne jesen, poletje,
v očeh ima vročico, v licih mraz.
Ovratnica iz drenovih koščic,
tiara lilij v progastih laseh,
životec iz…
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
Po belogrivih skorjastih poteh,
bežeča tja v brezvetrne bleščave,
čez tihe, ruske, čehovske daljave,
se pelje bela deklica v saneh.
Upehani konjiči moških nog
kresajo v tope, ledenele tlake;
sključen, kot da pobira četrtake,
na ustih se nabira monolog.
Tam daleč so uhojene poti,
tam daleč zarjaveli so bicikli,
oguljeni plišávci, lesenjaki,
goreče mesečine, gorke oči.
Zima se je nasula skoz…
VIEW POST
Razjašeš vrtežen na škripajoči prag
kot lahkokril Belerofon s hrbtá stopnic;
pod staro škrbasto arkado diha zrak,
na ometu blede ponošene slikarije.
Ko vstopiš, padeš kakor duša v oni svet:
zavonjaš jo na toplih cimetovih hlapih,
skrito, nastavljeno kakor košuto v sled,
da bi povolčen ji sledil v postlan brlog.
Sobe so narezljane v jantarni svečavi,
iz dalj…
VIEW POST
Nocoj, na sveto noč
je mesec valujoč.
Sem lahkih perutnic,
skrtačenih nožic,
zazorjena, polikana, špehata.
Moj vrat se lesketa
v pernáti pelerini,
moj kljun oprhan v zlati rumenini.
Nocoj sem povoščena,
koketno narejena,
naškrobljenih trepalnic, brhkih ust.
Pod srcem me tišči,
v očeh se mi megli,
gosposki, tolsti cmok mora iz mene.
Jutri, na sveti dan
bom velika madame.
Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.