Te besede, prejalove po svojem namenu naslikati gorje, ki ga neuslišana ljubezen zakoplje v dno ženske duše, so bled popis dekliške tožbe – ženske, ki je zagorela s čudnim plamnom, a v tem nič manj ljubila. To so zadnji trenutki mlade Biblis, njene zadnje besede. In ti, če tukaj najdeš gnus, stud in poltne vzgibe – ali nedolžnost in strast in razkošno igro ženskega srca – ti jo boš obsodil ali poveličal.

Nesrečni up, nesrečna pravda zle
usode! Kje tešim naj svoj zločin,
ko me že misel nanj zahrbtno stre,
ko v ranah vsa iz zadnjih sap hropim,
da dih, ki prsi greje le še mre,
ko se zakrknjena v strasteh lovim,
pobita, bolnega srca, prezrta
od milosti nebeških glav in strta

pod nizkim jarmom bebavih želja!
Oh, kakšna mera treba je grezilu,
da more seči mi do dna gorja!
Koliko stiske hrani slo besnilu,
kolik je tek pozemskega pekla?
Da je življenje sklepni vir vodilu –
prenagla vera se na laž opira,
odkrita nrav naj kakor psica hira…

On, ljubi moj, ki zanj sem legla v greh,
ta ljubljen mož mi je izkopal grob;
prav tu, kjer sem sadila trto dveh,
kjer sladki upi so mi gnetli drob
vse dni in zibali srce v slasteh,
se v vranjo spako skazil je golob;
o, brat, ki zanj sem ženska dozorela,
ki zanj svoj čut sem v ženski plašč odela

in utajila sestrske vezi –
kako tak žlahten vzgib zadene ob tla,
najvišji up tak gnus spočne, rodi
zločin? Naj srd vsevidnega neba
nad glavo mi oblake razhrumi,
če moj namen za laž se prepozna,
pekel, ki v blato mi je treščil svet
naj v smrad odene vsak pomladni cvet!

Kako pred tem sem vsa v obilju nad
cvetela kot dekle! Nedolžna, v varstvu
brezskrbnega miru sem jedla sad
otroštva in uživala v sanjarstvu
norčavih pripetij; kako bogat
je bil moj up – zdaj izigran v sleparstvu –
ko sem verjela znamenjem srca,
preroštvu zvezd, zavetništvu neba

izpričevala vest; ko širni svet
na prsi sem v obetih si prižela
in dihala kot kak pomladni cvet,
ki zarja ga je v rujni plašč odela
in jutro mu s solzami mokri pled
našilo v svilnate plasti; ko grela
v naročju blagem me je tiha noč
in dan razgibal v prenovljeno moč,

dišeče mirte vklepale moj čut,
šumljave sape se z lasmi igrale,
senčnice lok nagibale perut
pred slo viharjev s spenjene obale,
zefirji vnemali mladostno slut
in barve pinij pred očmi mi plale…
tako lahkotna, polna poželenja,
razvajena v vonjavah bohotenja

razpaljenih pomladkov lovorik…
v logovih sem si božala obraz
s cvetovi, s popjem svilnatih mrtvik,
na tratah, sred zvečerjenih oaz,
občudovala venerin dotik,
ko mrak ga je pogreznil v blag topaz;
in sence, ki so dneve mi hladile,
pod noč so sladkim snom me izročile.

Kaj vse dekliška nada ne rodi!
Prelahka za nergavi štos usode,
prehitra za dušljivo vez skrbi;
o, sladki up, deviški cvet prirode,
ki sem stopila v tvojo sled poti,
zletela v vrh, da padem v dno nezgode…
A zdaj, brezumna! Svet se obrača stran,
moj up, ponos in tožbe – vse zaman;

Preklavrn lik si človek si nadel
za rod sveta! Prenizko stavil ceno
garaške dnine, sužno vajet vzel,
ko bi svoboda družno šla v zameno;
prenizek, da bi trnov jarem snel
z odrtih pleč, trdno vzravnal koleno
in bil kaj več kot burka zle narave,
kot dedič za skopuški delež sprave.

In jaz, prav takšen zvar, napol človeka,
napol po krvi večnega neba,
afna, ki se je žlahtni gens odreka,
deležna dvakrat toliko gorja –
na barki plovem, ki jo ujela je oseka,
a rada bi zaplula v dalj morja…
v obetih, pokolenju vsa nebeška,
v nesrečni stiski vse preveč človeška;

meglica, ki poldanji piš razpiha
jo v ničev vzgon razbeljenih sopar
in toplih hlapov; prazna zmes navdiha,
kot kratek stik, ko blisku vname žar;
vzdihljaj, ki odbrzi kot čas oddiha,
kot grenki jad pozabljenih prevar –
prav taka snov mi veže vse telo,
razum ozmerja in mrači oko.

Zajeta, kot divjad odprtih ran,
tuleča gorke muke v noč, ko upira
izmučene vezi življenju v bran,
ko ji telo potuhnjeno zamira,
nagon omagano leži predan…
ko sled oči izropana zapira
v turobnih sencah svoj odsev v somrak,
ko vonj zagrize se v zatohel zrak

in čut zakrkne spričo bolečine,
ko past ožame v zemljo zadnjo kri!
Izpadla zvezda snete srebrnine;
plamen, ki brez netiva komaj tli;
utrip, ki sila mu na leta gine;
kresnica, ki pod jutro se mudi;
prelit pečat stopinje na peščini;
raztekla solza v morski veličini.

O, ti up, kje zakupil si veljavo
tiranske oblasti? Da zvajaš vse
iz občestva miru, pehaš v skušnjavo
lažnivih nad? Kako naj se upre
ambicija, ko jo zdrobiš v zabavo,
v burkaško zrnje, ki ga čas razžre?
Žongler pokoja, šemasti pavliha,
ki grabi te navdih kot veter piha,

resnični žreb, nikoli negotov:
naključje, to ti prvo iskro da,
potem nagib srca, ta nežna snov,
ki vse verjame, zanjo vse velja,
pa nagla strast, kjer vzdigneš se kot nov –
kot spenjen val prehruješ molk morja,
kot bog si – svet leži ti pod nogami,
le sladka nada te v življenje drami;

a v grenki sad si up nabreknil kal;
je laž, če rečem: ti budiš intrige
s pretanjenim posluhom za škandal,
ne vklepaš čut oči prav ti v verige,
da v kamnih gledajo škrlat koral?
Kak mojster, nič obrača ti v podvige! –
in bol je sladka in sladek je trud,
sladek je znoj, ko up ti lega v grud.

In sama žrtev istega naklepa:
zatrta kot drhal, kot plebs, svojat,
ki v punt poseže gola, brez oklepa;
osuta v dneh, ko čas zazrt v pomlad
razgalja prvo cvetje in odklepa
razkošen vrt predramljenih naslad;
utrinek repatice sem, ki umolkne,
ko ji nebo žareči prah pogoltne!

O, strašna kazen za prepičlo zlo;
pretiran srd, fortuna, stresaš name!
Da mora ujma zbičati nebo,
če naj sramu razgreto barvo sname
dekletu z lic; naj žolč prevre v zlato,
da lepši lik lahko zavist privzame?
Da ljubim – kar izroča me v zločin,
čeravno zvesta v tem ko hrepenim –

ta greh obračaš v podli angažma
obtožb, zahrbtnih sodb, očitkov, graje;
a glej, zakaj če krivda terja dva
le en postane žrebanec utaje:
naj jaz ječim z bremenom za oba,
naj sama nosim delež vse izdaje,
ko je moj hram že itak poln sramote;
le kaj naj dam od deleža praznote –

obup, bolest, gorje, molčeč odmev
zamolkle tožbe? Kdo iz bolečine
me bo otel, ko dragi je odšel,
zapustil mi le sliko za spomine
kot malho zrnja slavcu, da izpel
bi zadnje viže jutranje miline?
Kako prefinjeno si sladki gral
sprevrgel svojo kri v žveplen bokal;

kako na mah si vrtnica osula
dišeči prah s cvetov – da tak obet
deduje podlo nrav; tako minula
zamira tvoja čast pomlad, ko sred
jeseni zgnije, kar si v tla nasula;
kako pristudi se obljuba vsled
dolga; kako strohni bohot devištva,
kako osuje nežni čas deklištva!

Na sladkih prsih žive domišljije
ste upi slikali mi čarnih spletk –
mladost ni ona, če se ne opije,
če zadrži jo dver pretesnih kletk –
tako laži ste tkali harmonije,
nebeški mir, planjave žlahtnih cvetk,
kjer tiha duša kot otrok livad
se pase in nabira svoj zaklad.

Vi, ročni lutkarji dekliških hib,
lažnivi sli s kreditom sladke mane,
znanilci lahkih dni, ki vaš nagib
je kot zvestoba v službi kurtizane:
prijateljsko omikana za hip,
v značaju prej pohčerjenka ukane,
pokvarjen smoter v barvi nežnih lic,
svilen dotik potuhnjenih bodic!

Na vaš odlok sem segla v rob strasti,
brezumna, slepa kot naivno dete,
ki vse presoja vzburkane krvi,
kot kaka lahkoživka prerazgrete
nravi, ki slast po moškem ji znori
polten naklep; moj um speljan v razpete
mreže nizkotne čutnosti, naslad
in gonov, ki prikrivajo razvrat –

kot srna, ki prenagel dir pognal
ji je kopita v past in strl goleni:
bolj zvija se iz primeža žival,
bolj grobo jeklo zob ledeni
pretika pod meso – ko bi prežal
posluh domnev nad takimi nameni,
instinkt razkrinkal brejo kal skrbi
in gnezdo kjer prevara sad koti!

Obljuba, kje si našla tisoč lic
za skrunjenje dostojnega imena!
Oko časti, za hrbtom koš strelic,
strupeni cvet plod žlahtnega semena,
tak blaten fris zakriva ples tančic!
Ti, mlahav skot poštenega plemena,
ki pitala si glad mi z gnilim zrnjem,
odkrila pot in jo pokrila s trnjem!

Da ljuljko seješ sredi zlatih polj,
tatarski plev in drač med ajdo vtikaš –
kdo bi verjel, kdo ne preziral bolj
sladkobnih zapriseg, ki jih umikaš
na dan dolga; češčena kot idol
poštenja, svet malik časti, podtikaš
svoj smrad v cvetove nedoletnih rož,
zastrupljaš zrak kot kak razpadel gož!

In strast! Oltar prezira in odlike,
zavratna pot do trpkih ran; sumljiv
napis nizkotnosti in ost bodike;
kot solza je tvoj draž slasti varljiv,
ki jo pogreb otrne vsled olike;
kako za kratek čas tvoj sad hranljiv,
dišeč kot zrel muškat, ki draži vonj,
vabljiv za čut kot za dotik šifon,

v otipu zdrav, meso črvivi hram,
grenak okus narkotične lupine,
dekokt nagonov v jabolku omam,
ki pita slo; z laskaštvom konkubine,
priležnica naslad, razpuščaš sram
slastem; spletična krute miloščine,
povabljena si znašla se v gosteh –
da naju združiš, ne da kažeš greh.

Prevzetna hlapčevka, ki na ime
zvestobe pljuva žolčni smrad prezira;
candra, ki lakota pohote jé
iz tvojih rok; kanalja brez obzira,
uživaš v tem, ko kremplji me drobé,
da pila sem iz tvojega izvira?
Zaveza s tabo – prej prikriti rop –
in tvoj nasvet za dobro jamstvo v grob.

Saj vem, zaman očitki goljufije
pritikajo masti na tvoj rovaš;
bo kdo navrgel norcu bedarije,
bedaku slab značaj, tiranu: vaš
odlok ima manire sleparije,
okus laži! Se je že kak slogaš,
na tihi glas vesti, skesal stremuštva,
kdaj kak skopuh odrekel oderuštva?

Lej, čudna stvar mi je speljala mir
vesti, gorak nagon podrl svet,
razril srce, podtaknil mi osir
na dno kosti; strasti pokril je led,
pogasnil žar, zapústil me satir;
a ni to, krivda, tvoja strast, obred:
sprevračat mir v obup, zastrupljat nrav
do blaznosti, ko rečeš: mi je žal…

Spomini, ljubljeni prividi uma,
zaupna družba solidarnih prič,
vsi vi, ki gnezdite v gosteh razuma
brezskrbni kakor jezerski orlič
in ve, izkušnje, zdravi vir poguma,
napoj sokov, previdnosti cepič,
povejte vsi, zaupniki deklet –
če ste kaj več kot fanazijski let –

za koga, puhoglavka, sem igrala
pobornico ljubezni – ta posmeh
strasti, ki je človeški um oprala
arome intelekta kakor meh
plesnivega bordojca – kje iskala
naivnemu slepilu čvrst uspeh,
vetrovom hrepenenja kraj rešitve,
nasladnim krčem sladke ublažitve?

Kako, da sem bila kot gibki ples
otroških nog, ki stopa po valovih
in se podi kot trop čez hladni les,
kot bridki gornik šviga po vrhovih
olimpijskih slemen; in brez obvez,
prav kakor sivka v jutrih po bregovih,
cvetoča, vsa zamaknjena v ponos,
ko pije prvi nektar sladkih ros;

kako, da radost je vsak dan dolila
dišečih olj na mečo vlažnih ust –
kako bi zdaj na duc to mano spila,
ko iščem argumente za odpust
nesrečnih ur – kako, da vsa čutila,
ves čas dekličjih let in sladkoust
karakter mojih nad so up iskali
vse svoje dni na prepereli skali?

In zdaj, ko v sled premaknem svoj korak,
so to koraki onemogle starke,
ponos, na lepe dneve čvrst prvak,
hirav, uklan od muh glumaške parke,
kot ranjen lev, ki ga požira mrak
savan; in moje jamstvo plen žeparke,
ki sama sem ji dala vzvod gorja:
naivnost – tista, ki zastonj ti da.

Sem torej zdaj, s preskušnjo ran, kaj več
kot zaletava frklja lahkih nog?
Povejte modreci, kaj pušča meč –
izkustvo ali brazgotinast bok,
kak dolg zapade ženski za preveč
obupa – krotka pamet ali stok?
Kako se skušnje izuči gazela,
ko je v levinjin gobec uletela?

Ko bi mladost bila prikrajšana
za tako kri; in jaz, ki sem pristala
zavetnica tegob, olajšana
nadležnih muk; da vnema bi postala
na vzdihih sred poti kot skrajšana
minuta, strast ne svojega iskala,
in tisti zagonetni moški šik
ne obnorel mi misli na dotik!

Na slepčeve oči ne pade dan –
če sama vsaj napol bi oslepela;
ekskralju je prihranjen javni stan –
da jaz tako pozabljena živela…
nedolžnost sramežljivo gleda stran –
ko mene vsaj zadrega bi prevzela;
oprezen dvom, zavrženi mejnik
razsodb, prijatelj pameti, skrbnik

razumskega posluha – kaj bi dala
za boljše seme tvojih sugestij;
gotovo bi kak boljši cilj izbrala
kot podli glas intrig; in manj norčij –
pamet prijema za ročaj bodala,
srce zapade leglu sanjarij –
čakala sem kot sad nalet jeseni,
pristala kakor cvet device v méni.

Vsi vi v zarotni slogi proti meni,
človeških hib tožniki in slabot
nakazni ovajalci: vi, ki ženi
podtikate ustreznice grehot,
ki krijete zavisti žolč zeleni,
ki z žensko merite obseg gnusot,
izvrženci nečastne maternjave,
dosledni kakor lunine menjave

razleknjenih noči: napihnjen greh
dá slajšo degustacijo resnice:
spotik raztegne se v zločin, posméh
nabrekne v rop časti, razcvet samice,
in skrknjenci že molijo v skrbeh –
saj zemljo bo odnesel let mušice! –
povejte, če imate sploh ime,
ki se ga glas besed ne odpove,

od kod rojaštvo take eminence,
da terja zase avtorstvo pravil,
za čednost akademske reference?
Navržki sodb in hlinjenih svaril –
vse to naj pahne punco v večne sence
pekla? A moja nrav je višjih kril,
ko jadra nad močvarami plevela,
kipeča kakor feniks iz pepela.

Me varajo oči, če vidim čar
kjer drugi najdejo izvir nesnage?
Saj pižmovka je tista gnusna stvar,
ki gnus pretaplja v vonje najbolj drage…
nagnit muškat zasičenih izpar,
očesu stud, za najžlahtnejše srage…
ljubezen, ki jo kličejo pošast
pa naj živi prikrajšana za strast?

Priznam, da sem pod plahim licem grela
pohotno seme za prikrit načrt;
ni sestra še v deliriju trpela
podobnih muk, ne candra za obrt
tako garaško kakor jaz skrbela,
da bi prišel moj gost na ljubki vrt:
tukaj, kjer sladki vetrič boža vrat
in človek poželi kaj več prav rad –

med gredice brezdelja, v senčni gaj
pod hlad cipres, ki sva jih zasadila
s predragim skupaj nekaj let nazaj;
tukaj, kjer prvič moškega ljubila
in prvič skoprnela v plah drhtaj
je moja grud; kjer kupo je dolila
nadeja z vinom sladkih dni in čez
razpenjeno ambrozijo nebes;

in jaz kraljica, vzvišena nad svet,
kragulja gorskih žrel, razgaljena
kot v plimujočih poljih makov cvet!
V globelih srčnih ven zapaljena
za strast kot sat za sladek med
čebel; in v slutnji vsa oddaljena
od tragičnih vizij, hijen pregona,
gibka, kot račji puh v vrtincu vzgona!

Oh, kak galop med mojimi nogami!
Nasršen pegaz, ki jeguljiš bok,
da tvoj nastop še jalovico zdrami –
srce, ki dnini kot berač okrog
vsak sum priložnosti v podvig premami –
in moje grlo, ki pozna le stok,
potišano z hrumenjem tvojih kril,
zalito z oljem iz kipečih žil;

zakleti belec, ki privzemaš lik
moža: tvoj hrz po moško prigovarja
in tvoj skokot je krotek kot dotik
možatih rok, kopito pa udarja
prespevno za živalski svet omik;
o, ljubki ples životec ti ustvarja,
postavni spol arabskega belila:
dovoli, da sem zate jaz kobila;

…pojdiva, dragi, tja pod vlažen slap,
kjer živci potešijo žar, zaplujva
drug drugemu v objem kot morski hlap
pod noč oklene rob obal; pestujva
prefinjeno dražilo toplih sap,
prijateljsko uteho in izrujva
poganjke krivde, ta strupeni grm,
ki vsem mladikam bi podtaknil trn;

nič slabega ti nočem, moj namen
izbira lep oltar: motiv idile;
moj sklep je iz odkritosti rojen,
a nežen, kakor barve gladke svile,
ki šele ženska grud ji da pomen;
igrajva se kot vrabčka brez prisile…
…tako sem se oslovski igri vdala
a v tem le jaz oslovsko zaostala.

O ti, ljubezen, ki žrebiš otroško
naglost; v izviru ohlajen natok,
potem razpenjena čez strm potoško,
nazadnje kot utrujen rečni tok;
navdih omam ti govori preroško
in fantazija jé iz tvojih rok
kot plaha brinjevka na tujih tleh,
ki v hvali napihuje zvonki meh;

znanilka vihre, ki buči morjavo
v grebene divjih pen, tribun ekstaz,
ki še bogovom ustroji naravo…
tvoj nem šepet prihaja kakor plaz
hrumečih sap, da bi razplal tokavo
polenjenih gladin; fletkan obraz,
sladke oči, prikupno zapeljiva –
kot ambra sanj – dišeča a hlapljiva…

Jaz pa, ki sem iskala žlahtno lice,
gospo, ki stopa v plemenit korak,
odkrijem v tvojem zboru glas tatice,
v obrazu vraščene poteze spak;
rojena v hermelinu golobice,
razkriti dom ostuden golobnjak;
neumna, ko sem terjala svetišče,
iskala ognja – našla pogorišče.

Še pomnim tvoj prijateljski objem,
v dlaneh požled sumljivega potu,
še v plečih me mrtviči tog prijem
surovih rok, na ustih slaj medu –
ta opij za prevratniški podjem,
ki pušča v žilah hladno sled ledu;
mondenka, ki človeku pokoj kradeš,
tak lep značaj, ki pušča takšen madež,

opoj, ki pogreni v intimno rano,
izbor besed, ki ohladijo kri
v vodeno strd; lep glas ovit v hozano
obljub, ki se sprevržejo v laži –
saj vem, usluga, ki laska preveč predano,
najeda mir, zadolžnice koti –
ljubeča mati, dedinja miline,
kako, da vžigaš take brazgotine?

A čudo, glej, da mene grabiš v past:
saj moja reka je svoj tok izlila
že v nedrih skal in moja ženska čast –
kot jaz – plemenski pedigre zgubila
še pred zločinsko avanturo; rast
valov še pred viharjem usahnila,
lomast vetrov v brezvetrje pošla,
brez ujme, ki jo vzdraži bes neba.

Sem tvojim krempljem sploh še zanimiva,
ko roparski triumf je živi plen?
No, komu mrtva stvar je bolj mamljiva,
ko v nos ti vtika smrad in dah žveplen,
bledi obraz, ko živi plen odkriva
tak živ galop, poganja zdravi gen;
le harpije opaja mrhovina,
le njim sta ljubša smrad in crkotina;

pa ne, da ti dolguješ tej drhali
ljubečo vez, zavetniški poljub,
ki so ga pesniki v ime ti vtkali;
da tak obraz zakriva tkivo gub,
v božanstvu, ki so ga s častmi obdali,
nališpali v sijaj, zaudarja strup!
in v čednosti, slovesu, kot se zdi,
ne čar, ne vzvišenost, le znoj tiči.

Ljubila sem! Resnično, brez okov
spodobnih norm – od tu koti se vzrok
težav – iskala vsak pogled njegov,
kot dete žamet materinih rok;
v obupu trkala na ta naslov –
mogoče ga premami ženski jok,
peticija na milem licu dekle,
ki so ga solze v trpki jad oblekle;

morda pa le poklekne togi bron
na ženski šarm, zadržek volje pade
v sočuten dvom in ta pod nežen ton
dekliške tožbe; jaz, vsa polna nade,
da po ljubezni sope tudi on,
da stik, nasmeh, pogled ni stvar navade,
da gestam tem botruje večja stvar
kot golega naključja muhast čar,

vsa blazna v te pijane krče ujeta,
pokornih pleč, kot suženjski helot,
ki se mu sladki dan brez spon obeta,
nasnujem plan, kako bi moj gospod
omečil trdno nrav; v tak up odeta,
poslanka za misijon v nebeško pot,
predana snom, slučajem, spletom vraž –
prav jadrno obrnem v prid svoj draž!

O ženski čut, nalij mi balzam v dno
besed, v sijaj oči obzir miline,
pogrezni vrh jezika mi v zlato,
da vzdih glasu se do čutil prerine
in ljubemu prišepne na uho…
izkaži prošnji videz bolečine
in njemu, če ga žre kočljiva vest,
omili skrb, maniro za protest;

če mir moža odmerja ženska muha
in ženski mik presoja moški klan,
trenutek, daj v uho mu kal posluha,
da grobo pest prepriča mehka dlan;
ne mešaj mi krvi s sluzjo napuha –
saj brihtna ženska čuva dober stan –
in ti, fortuna, lepega imena
šega, neprilik in gorja domena,

ne daj, da moj podvig presahne v mulj
sramote, akt strasti, obup ljubezni
z blamažo skrha sestrski dragulj
časti; in bridka skrb – efekt bolezni,
ki paraš tople prsi kot kragulj
meso – ki lomiš v srcih ščit železni,
na milost tvoje sloge, sil, ukrepa –
ne suvaj v boke mojega naklepa.

Naj up mi v tem ohrani zdrave kite,
korak ubere pravo pot; vsak gib
naj v kretnjah priča vzroke silovite,
vsa duša naj zaplameni kot ščip
otožnega neba; oči, bedite –
pod vašo stražo pride tisti hip,
ko v blaženosti bom drhtela vsa
ali ječala v hladnem dnu pekla;

besede, vaša je izpoved te
ljubezni: najneznatnejša med vami
naj blagih ust oznanja kot ji gre,
najmilejša mu v prsih dih predrami,
najtišja celo fabulo pove;
moj vzdih, ki hlipaš k njemu v tej omami,
razneti hrepenenje, srčni hlad,
razkrij mu vzrok: ljubim te dragi brat.

Je to bolesten vzgib, prevrat zločina,
napor srca v pošasten interes? –
ni s tem sprevržena sveta večina,
ne pade v plitko laž ves zbor nebes,
vsa luč neba, med prah škrlat rubina,
ko mu sijaj nakrha tanek rez?
Turoben svet, ki tak motiv prezira,
obupan vek, kjer lep okus umira.

Božanski manifest za vzor možem:
Demetra, mati cvetja zapeljana
v medeni hip ekstaz pod bratov šlem;
in sestra, ki jo hrani ista mana
povišana v svečani stan – potem
naj jaz, ki sem med smrtnike poslana,
med nižji rod, ki prosi zgled bogov,
umrem v škandalu zemeljskih okov…

Adonis, plod nemešane krvi,
ki Mira jo je uropala očetu
v valeh naslad – ikona čednosti
za pričo v dobro mojemu obetu –
to služi mi za lek; obraz rdi,
roke drhtijo, misli že v duetu,
na vratu že dotik, dihljaj prikazni,
želodec gnetejo občutki blazni…

Zašel je ščip prijateljstva med nama,
ugasla luč tovariških manir;
ni več burkaštva – ti si mož, jaz dama,
ne druži naju več vihar, prepir
otročjih let; ah, vdova toži sama,
ko slika ljubega ji vztli nemir
srca – a ljubi moj domuje tu,
na mojem pragu rodnega zidu;

prav tu, kjer senci najinih teles
ljubimkata v obrisih sredi dneva;
kjer dvoje ust napleta sladko vez
po slih izdiha in vsak glas zdrhteva
kot gibki boki jutranjih cipres
v nihajih sap; kjer v licu kri vzkipeva
ob misli na zaupen flirt, eksces,
kjer glas njegov mi draži čut ušes;

ja, tu, v domači hiši vzhaja raj,
na mojem vrtu Hesperidin sad;
v predigri sanj, vizij – dekle priznaj –
me hrani bajka zvrhana naslad:
kjer krč vsiljivo spremlja vsak dražljaj
in v vsakem čutu zacveti pomlad;
tu človek zre omotične višave,
tu sope dih v erotične dišave

in v njih parfem, opojni hlap kadila,
dehteči kvas, ki dviga poželenje;
saj, kje je duša, ki bi se postila
na pražnji dan za čudno odrešenje,
kje klas, ki kosa bi mu cvet pustila,
devica, ki zanika koprnenje?
O, glad srca z verigami pripet,
ko ti priložnost nudi krepko jed!

Bi sploh lahko po sestrskih nraveh
ga manj ljubila – je preveč dolžnosti,
da sestra ljubi brata po močeh,
po slogi; ni v očeh časti, kreposti
pozdrav ljubezni, ki gori v strasteh,
tovarištvu, ki roma do starosti;
ni mlačna volja, ki zasluži sram,
mehkužen čut, ki pelje v samski hram?

Lahko zaljubljeno dekle živi
brez vnetih solz, umirjene samote,
vzdržana nad, ki burkajo slasti
in žensko kri do prvih griv pohote?
Lahko privid želodec ukroti,
kresnica razsvetli somrak temote?
Tem prsim ne zadošča lasten spev,
le eno reši jih – njegov odpev;

le en soglas na poti do rešitve,
do viškov onkraj zemeljskih tegob,
globin, kjer duša, v sedlu potešitve,
zapušča mračne dni, okus grenkob;
njegov je lek, ki zdravi bol ločitve,
njegova roka pokori galop
srca – in jaz zadiham ukročeno
nič prej ko bo njegovo pridobljeno.

Mogoče jutri ali še nocoj
pod noč ne ležem v posteljo več sama;
…po stenah v veli mesečini dvoj
pečat ljubečih senc, božanska drama
na žimnicah; v dlaneh nek drugi znoj,
v naporu dveh, ki ljubita brez srama,
brez krive sle, trzaj na vsak kontakt,
ihtljaj, ki ga izvija skupen akt

in krik, ki v ujmi ur naproša noč
za daljši staž, za majhno dopolnilo:
da jutru da odlog – če je mogoč
tak trik, če je nebo dekletu milo;
in tam, kjer me oklene v svoj obroč,
ko mu na ustih puščam rdečilo,
si ločiva dotik; zdaj hitro stran –
ljubimca tu, prijatelja čez dan.

A dan ni več enak po tem: spomin,
ko noč je v strast družinsko kri ovila,
ko v plamnih sva oba – očetov sin
in hči očeta – potna se ljubila,
da zrak je vel le stok in jek blazin,
na kraj, kjer sva nedolžno vest pustila,
spomin teh ur želi, da dan rodi
prav tak vihar kot splet zadnje noči…

Jetnik, dekle si v kamri fantazije;
napol živi se na tolažbah sanj,
napol gineva v drogi iluzije;
moj um, ki ga hromi grenkoba ran,
obup, ki mi z ostjó po prsih rije,
ožema dih, razum bolesti vdan –
vse to, kar padlo je na pot strastem
se zdaj unesi – tokrat mu povem.

A strah mi trese sklep, slabi namero:
ne zmrzne glas, ko ga ogovorim,
zamolkne jezik pod surovo bero
priznanih nad? Ko v ognju vsa, pred njim,
vsa bolna izpovem ljubezni vero,
da on je kriv, da jaz tako gorim,
da sam je vzrok za vso božjast dekleta –
sestre, ki je med skrb in jad razpeta,

ki hrepenenje ji topi oko
in bol spakuje obraz – me ne popade
v teh sunkih krč in me pogrezne v dno
hromote; kaj, ko mi podjem propade,
ko strupi groze v živce se prežro
in lice kakor liliji upade
ko jo pokrije noč – in kaj, potem
bom stala tam, pred njim, v posmeh očem,

vsa bleda, zmedena, otrplih nog,
brezumni plen predrznega podviga
in – oh škandal časti – zagnana v šok
sramu; ne ne, če me nagon podžiga,
četudi mi obup izteka v jok,
srce priklepa ljubljena veriga –
ne pojdem na tak led, ne – pismo zložim –
tako, v besedah skrita mu potožim

skrivnost vseh mojih bolečin, nemir
krvi in pravi razlog te bridkobe;
če mu razvnamem stud, navdam prezir,
porečem: to je burka, štos žlehtnobe,
nekdo te draži brat, najeda mir
duha – saj veš, ljudje so polni zlobe –
to nisem jaz; a če mu govor moj
razklene čustvo – kar izvem takoj –

če mu beseda ta razkolje um,
izpoved jasna stre možat značaj,
in vsa priznana strast razbiča hrum
njegovih pljuč – potem ne morem kaj –
potem je v volji dveh odveč vsak sum,
in jaz, ki sem trpela na skrivaj
poplačana vseh muk; naj torej to,
kar mu napišem, me razkrije vso:

…Predragi brat! Prijatelj družnih let,
zaupnik mladih dni; poglej – med nama –
ko sva polagala mladost v ta svet,
in naju grela je otroška omama,
takrat, ko vsak korak je bil izlet
in vsak trenutek s tabo nežna drama –
je naju moje vezalo oko
še bliže kakor brata in sestró.

Ne veš? Ljubezen terja strašen dolg
ko ji krotiš perut; o, jaz sirota,
ki sem nasvet srca zaprla v molk,
ostala sestra – ta sramotna dota
nerodnega slučaja; ah, predolg
je bil ta čas sramu, prekruta zmota
zaklepala me v ječo – iz dneva v dan
ovijala me v žalni pajčolan;

in vsekdar – kar je dan tajil solzá
to noč je po blazinah iztočila;
kjer sram mi je pogled upiral v tla
čez dan – tam noč je v pot mi sne ovila
in v njih – še zdaj – sem ti podlegla vsa,
v prikaznih si skomine potešila
in tam, da zdaj priznam, sem se predala
in tisočkrat sem ti devištvo dala.

Moj bog, glej, sama komaj še živim,
saj sem kot senca ki izgoreva v mrak –
čeravno ljubim, se kot mrtva zdim,
omagana, ko čakam na tvoj znak.
O, ti, ki zate vse noči bedim –
naj kri ti zamolči, da si rojak,
srce odpre za to kar tu odkrivam –
da ljubim te – nič drugega ne skrivam.

Navzven ohraniva družinsko čast,
ti ostaneš brat, jaz v sestrski pretvezi –
le v nama, tu, se bo igrala strast:
poljub, objem – ti radostni potezi –
kot prej – a zdaj za slajšo veličast,
nasmeh, vzdihljaj v zaljubljeni navezi;
kot liliji iz pomladnih grud rojena –
prav taka bova – kakor mož in žena.

Poglej me, in – če si odprt za to,
da vodi čut te pred vezjo razuma,
da ne presojaš z bratovsko nravjo
vsaj v tem – odreši me iz ječe suma:
povej, mar vidiš v meni le sestró,
nič več, ne ženske, v vzgibih ne poguma,
v očeh želja, prejokanih sledi,
sramu na licih, v vzdihih nič strasti?

Sem mar brezumna, če me vest razgalja,
nebrzdana, ko iščem dialog,
kriva, ker strast mi žensko grud razpalja?
Saj vem, boš rekel da je to prolog
pohote, v njej da se ljubezen valja
in v poltni sli da vabim te v svoj log –
pa ni tako: resnica priča v bran
da ti si vselej iz srca bil izbran.

Te kličem naj soprog, da boš verjel –
saj brat si le po krvi te družine;
poglej, kako moj sram je ves zbledel,
kako obet se vrnil iz globine,
da pride čas, ko boš moj up otel,
ječavo dušo rešil strašne dnine;
saj sam to veš – deviški cvet umre,
če ne pustiš, da jutro ga razpre.

In tu, kjer sem v besedah se razkrila,
na svetlo dala monolog srca
in v tem grenkobo in ves up izlila –
tako se zdaj prepuščam tebi vsa:
če milost bo kak sad mi obrodila,
bo prav – če ne, potem umreva oba:
v telesu jaz in ti v spominu name;
nesrečen splet cvetoča leta vzame.

Odkrit mi bodi, ljubi drug, bolj zvest
občutju kot načelu; tu odloži
moj up balast in mi olajša vest,
tu moj obstoj se v tvoj izbor položi;
naj zdaj pri tem zaključim to povest:
nebo mi srečo ali smrt naloži –
izdala sem ti zadnji sklep srca:
ljubezen plamti, le tleti ne zna…

Tako usoda strla je pečat:
to pismo sem po vdanem slu poslala
rekoč, naj prejme ga moj dragi brat.
A čuden trik so znamenja ubrala:
tak hladen veter mi je dregnil v vrat,
kot da narava bi nek dvom kazala,
tam ptice so tajile svoj napev,
da njihov molk se kot protest je zdel

in jutro, vso turobno v mrk zavito,
brez zarjaste polti, šumljavih tis,
prebújenih dišav; tako prikrito
narava je skazila lepi vtis;
in moje lice – kot nebo razrito,
ko mu nevihta zakali turkiz –
tako čakala sem, prosila zanj,
naj bo slučaj po volji mojih sanj.

Ah, podli čas je v vek minute vlekel,
trepet natezal vsak trenutek vmes;
razum se v strah in blaznost mi oblekel,
obup me žrl, ude gnetel stres
in prsi stiskal dvom: se bo odrekel
zmoti, da naju veže krvna vez,
priznal, da skupen rod gre zgolj slučaju,
da druži več kot ista mati naju?

…Bo príšel, me kot svojo tu objel,
me vzel kot moški vzame si družico
za skupno pot? Me bo na grud prižel,
poljubil, z lic pregnal sramu tančico?
Pustila bom – še več, kar bo hotel
mu dala – saj ima le on pravico
vzeti; meni, ki v veri zanj plamtim,
pa ni živeti, če ga ne dobim…

Vse to mi slutnja je zapredla v misli,
tak splet kazal navdih – saj kdo ne umre,
če ga ljubezen le na pol osmisli;
prav ta narava v njej – ta terja vse,
odpravi vse, kar dvom lahko zamisli;
in kaj je ženska, ki se temu upre,
kje moja ženskost, če ne gre do dna,
če dvom jo stre, da vsa se ne preda?

A v tem, ko up je hlinil srečno pot
v deveti raj, privid mi zvajal oči,
delirij točil vrče sladkih zmot –
prav v tem so se končale vse skrbi:
moj sluga, zvesti porok rešnih not
mi zdrami sen in v treznost prebudi:
kako je zdaj, kaj pravi, sem drhtela,
prav vsak detajl v odgovorih želela.

O, kruta vest teži mi glas, gospa,
mi reče, groza mi besedo pleni;
tako mi bog, da ne poznam vsega,
ne vem kaj vaša vest mu naj pomeni –
a naj resnica me za pričo da,
da bil sem prvič priča taki sceni –
gospa, tak grozen krč mu zvil je obraz,
nek stud, trepet mu spačil ves izraz,

iz prsi, vtem ko bere, se drget
mu vije, kot da paral bi jih meč
in glas – zatrt, hirav – le nem trepet,
se zdi, je spremljal mu izdih boleč;
ne vem, kak gnus je vzburkal tak okret
pri njem, kak vzrok nataknil mu trpeč
obraz – a vtem, ko dvigne spet oči,
zmečka ta list in blazen stran zbeži…

– zbeži, zbeži,…moj up leži preklan,
srce krvavo, ubito brez bodala,
gladina oči je uzrla zadnji dan,
bolest mi bledo rjo v lice vtkala;
ta dan je svet razkril si ksiht zlagan,
ta dan, ko sem s krvjo nagib plačala,
ko drzen dvig mi je razklal perut
in jek srca raztrgal žensko grud.

Koliko let na mah razsutih v prah,
koliko ur za živež praznih sanj;
ogaben cvet je hlinil lep nadah,
pokvarjen med tajil dišeči panj;
o, podli up, ki si me speljal v krah,
živela bi, ko bi želela manj,
če moj gospod bi nosil tuje ime,
ko bi rodila se morda drugje…

In kolik dolg naj nosi moja vest?
Težak rovaš je vrezala usoda,
hinavsko pot ubral podvig; tak zvest,
sijoč obraz kazala je zabloda,
sanjave upe pletla mi v zavest,
pojila z vonji sladkega uvoda…
kako sem pila ta strupeni med,
kako dišala mi je sladka jed.

Svetinja votle nade, bridka kal
strasti, ki si prekletstvo v cvet pognala!
Za groš naj gre izropan ideal,
za morsko sluz iztrgana korala;
pekel mi je ljubezen zgnil v škandal,
norčava slutnja slepo pot kazala;
o, svet zarot, slepota dni, objest,
ki je ljubezni dala ime incest!

Da v dlani zasmrdi dišeči sad
ti v nos še preden ga telo použije;
da sladki upi in plameni nad
so le kaprice burkam fantazije;
da vse, kar je spočela ti pomlad
se v prah sprevrže, v mrhovino zgnije;
da je ljubiti nósiti obup,
razriti si obraz v pečate gub!

Sladka norost, napoji mi možgane,
prešini mozeg in bolehno kost,
v čutila mi spremeni trpke rane,
da umem to! naj strga mi bridkost
poslednji up, izžame oči pijane,
naj groza mi prebode kruto ost!
Svoboda, skrij ta svoj ceneni dar,
jetništvo vzamem, da je on ječar.

Naj čas me v vek zapiše kot pošast,
ime usidra mi na dno zločina!
Sprevrženost bo moja veličast,
sramota, gnus vsa moja dediščina;
naj bo – a jaz ki hrani ta božjast
mi žile z barvo toplega rubina –
odnesem v grob skrivnost – ta glas srca,
ki toži in ječi – se ne kesa.

Gotovo solze bi mu snele stud
z oči, če z njim samá bi govorila;
lahko bi vpregla muke, ženski trud,
mu padla pred noge, ga zarotila,
lahko razgalila trpečo grud,
s solzami mu skaljeno vest umila…
saj ženski jok je tresel že gore,
dekliški stok mehčal možem srce!

Mar bi z dotiki pomirila srd,
obup usmiljenju bi šel za vabo
in moj namen bi ne odšel prezrt
in on ne videl me kot noro babo!
Ta svet je slep in z vsem neznanim sprt,
vse lepo imenuje stud, ogabo –
kot slab vrtnar, ki najde kak tuj cvet,
poreče: to je plev, ušiva smet;

Pa saj je šel, zbežal – sem rekla to?
pobegnil je, zapustil skupen dom,
da reši čast; mojbog, kako oko –
ko tole zvem – se je prevleklo z zlom,
gomaz, kot da me živo črvi žro,
vse ude mi obup je stisnil k tlom,
vsak čut zastal mi mrtev, brez življenja,
vsa kri splahnela v sunkih drevenenja.

A bolna jaz, ne mrtva še dovolj
kot blazna vešča podivjam za njim:
bolj zginja sled mi spred oči, tembolj
mi bridkost reže drob, tembolj besnim –
čez Karijo, čez Likijo zavolj
njega, čez grape, šume gomazim,
čez skalje, trnje, kleč, rotim nebo,
oraklje gnjavim, naj pove mi kdo!

O, blaznost, srh, edina tolažnika,
tadva, ki Io sta čez kravji brod
onstran spehála pred pohoto bika –
a ona je kot on – on briše pot,
prikriva sled in slep namig podtika,
in jaz ta bik, ki išče sladki plod –
a moj prestiž je nižji od neba
in moj napor bolj kakor prah ob tla;

in v prah se zvračam tu brez tujih prič,
v obup, nemoč brez blizkega ramena;
tu klecnil je naposled moj konjič,
tresav in strt od krutega bremena;
tu moja tožba naj zapade v kič,
bridkost naj se zakoplje brez imena
in tukaj, kjer končujem svoj nastop,
tu je drevo, ki mi postane grob.

Pogum, ki svet si staknil mi s peklom,
razveži zdaj mi zemeljske vezi;
ti, romarsko srce pa leži k tlom,
spočij si glas; in ve, trudne oči
tu v temni hosti našle boste dom;
tako se zame stekajo poti:
usoda bo – kot pač – roke si umila:
ne jaz, tako je nujnost razsodila.

Ta kri, meso, ki je zgorelo v kres
strasti, ne diha več življenjskih sap;
dremota lega mi zamrla čez
oči, nosníce umirja blagi hlap
mahov; naj truplo se presnovi v les,
skoz grče naj zateče solzni slap –
če romarja bo mimo pot vodila,
bo moja bol mu žejo pogasila…

Zbledel je strah, še bolna nisem več,
nič več čez ude srh ne gomazi;
ta grud, ki ji preklal je bridek meč
meso na pol, ne toči več krvi;
trepet in krč, obup in krik – vse preč,
le težek pokoj lega na oči…
a ni kak sladek up, ki me ozdravlja,
brezup tak blažen žegen zagotavlja!

Vihar, ki čas mu je utrudil gnev,
prav taka sem – devica obledela,
len glas, ki hira v izgubljen odmev;
pošast – tak lik mi večnost bo nadela –
nestvor, ki ljubil bolj je kot bi smel,
ki vražja sla mu je nagon zblaznela…
a kaj naj krivda, če počiva vest,
kako bo greh, če ostaneš srcu zvest?

Poglej, gladina mi ne kaže gub,
to lice, tudi brez krvi, sijoče,
drhteče, kot iskalo bi poljub;
še zdaj ječé mi prsi dihajoče,
še zdaj mi je tako prekleto ljub;
o, živi svet, ki zreš na vse mogoče:
povej, ni človek šel po gnus v nebo,
ko zemlja mu hranila je zlato?

Se obesi.