Pesnitve

Lirica Toscana

Od dne 6. 9. 2013

Na bledic sencah mre zategli jek škržatov
Na bled ošiljen krajec se privija noč –
Pregonjena Bakhantka shirana v plameh
Na bled opaž se je razpel flamme neba
In stlačil svod v malo modro oblekico
Na bokih se zasuče svet na piedestalu
V zloščenem glažu plivkajoči Curacao
Šumljajo, sikajo travé in ožganine
bezljajo, godejo in šeleste trsovi
pojo breztežne note rebrasti bregovi
In vzhod – razparan kakor z gredljem morski glaj
Vrteč, šušteč, kipeč, razpenjen v vertikalo
Krog nje pa tihe, lene, žametne mornice
Brez peg, brez hib, brez vrtežev in kožnih gub –
Kot da bi zrl lepi Héleni v obraz
In hkrati neki drugi zlagal epitafe
Za lahko noč, ležerno pot onkraj sveta
Za nujno laž, ker ljubiš žamet kakor svilo

Jutro

Tesno se vije tlak v priležne uličice
Grbavo se jedre zavite mestne žile
Kot da sukál bi te čez eter vrtiljak
In te pehal kot marioneto skozi zanke
Gorkota leno pleše, tipa čez fasade
Vzdihuje, sope, veje v gibke serpentine
Čez vegaste ovinke, Vie in Piazze
Parfemi dregajo pod nos in nozdrvi
Koraki sučejo jih v sladke piruete
Šumot poletnih kril jih piha pod nebo
Dekokt jasminov, sivk, lesov razpalja čute
Na bergamont so se ujeli ritmi duše
Ošabno trkajo gospe čez peščenjak
Igrivo sladko vitko valovijo deve
Oči se grizejo v nabrekle mehke boke
Po čutih plete nit romantičnih kopren
Piazza Campo vgreznjena pod horizont
Usločena na rud opečnat akvarel
Kot da z neba se je utrgal mozaik
In se v peščenih kvadrih naletel v cement
Mravljišče glav, kot na zgubljeni cukrenini
Našarjeno prešita stara bagrenina
Poveznjena, oblečena čez mestni tron
Zapuščam belveder, ko ga požira mrak
Potuhnjeno, lebdečo barko na lučeh
Nališpano kakor za nočno sarabando
Razvajene nosnice v vonjih sveže pašte
Utrujeni kazalci drevenijo v noč

Sienna

Večer se je izpel na ptičjih mandolinah
Na mraku so se zasukali netopirji
Kakor pijani na polikanem parketu
Razbeljene vrtove oplakuje noč
Na daljah je razleknjena žametovina
Na črnem nedrju žmerikavi ferali
Na čut pihlja cuvee sena in kaberneta
Zorjena senožet toskanskih rumenin
Parfum cvrketajočih nočnih melodij
Razlit kakor avgustovski zefir čez strune
Nebesni krog v plameh zapaljenih brlivk
Dremavih, mežikavih, daljnih miriad
Kot da pogubil jih je Atlas skozi mrežo
Oko motreča in razpeta steklovina
In mesec v njej rebrat sopihajoči mežnar
Podnebne mehke jase položene v sen
Koščene bore je pognezdila tišina
Na vejah nočujočih Dionizov sad
Razobešen nad rustikalnimi plotovi
Daljavo spara krik ubeglega fazana
Zapaljen lajež izkipeva v toplo noč

Noč

Na kopcu stolujočem v postelji Vernaccie
Pod trudno, poprašeno adrijo neba
Se pne bodeča kamenita ježevina
Kakor zameštran snop obrušenih strelic
Ki ga potop je zakoličil na balvanu
Daleč napreza mesto zevajoče oko
Čez oble grbavine vije se pogled
Na opečene strehe, šiljene ciprese
Do onkrajplanih šivov brégov in jasnin
Tržiči razsejani kakor naplavine
Zaviti, skrivljeni pod miljami vekov
Od romarskih stopinj polizana stopnišča
Zobláno kamenje obritih uličic
Odklokotava med koraki in ušesi
Sonce se huli v stare razmajane reže
S plazečimi rokami tipa čez zidake
Na trgu vegave Cisterne postoji
Bakrena peščenina na zloženih tlakih
Na njih privita mahovinasta fontana
Kakor globoko presušeno staro oko
Izpito v tisočerih hrastovih čebrih
Piazza je koketa, cepetava dekla
Namrdnjena podeželanska krčmarica
Dišeča po piškotih in vaniliji
Kramljanje šumota kot morska valovina
Lahka, odmaknjena, pretkana s čajkovino
Lenuje dan, arkadam se mehčajo hrbti
V poglede naletava pritajen bordo
Ples ulic počasni, beseda potihuje

San Gimignano

Balzamična hladnica stare mršavele brajde
Pod luknjičavim razmajanim baldahinom
Počivališče za nedeljske filozofe
V oraščenem preddverju kamenite hiše
Obed namočen v popoldanski rožmarin
V puhteče plivkajoče žavbaste arome
Na žimnici Foccaccie pokropljeno olje
Kakor na vrat Madone ali Ganimeda
Vonj oljk prelit v mezečih curkih iz plodov
Specljan in počesan z utrujenih dreves
Kakor zeleno biserovje iz črnih las
Zreline plavajo, openjajo nosnice
Na Chiantiju se njuha toplo nasladilo
Spomin na dni, ko je Apolon legal s Trto
In ji razpenjal zamršeno svilenino
Okus gosposke na zmajani suhi mizi
Leniva ura počasni srce, na vrtu
v netrudni muziki tiktakajo skržati

Domačija

Velika domišljava knežja gizdalina
Kipeča kakor Babilonka v zlatu polj
Medena zibel tisočerih iluzij
Pozidana za božji hram nevernih duš
Plazečih z vseh vetrov, okopov, daljnjih loncev
Greben pekla, nebes in sladkih časov vmes
Postavljen kot ošabna bronolita soha
Molčeča in motreča v daleke vekove
Iz stranpoti diši po pašti in stoletjih
Bulvarji dihajo turiste in berače
Razlit, lepljiv, brenčeč Duomski čebelnjak
Usidrana glorieta rožne katedrale
Grebenujoča kakor zmagovit petelin
Nad plenom v kamenitem vejastem blodnjaku
Na trg nalegajo rumenkljate koprene
Ošabno krade sonce hlad usnjatim tlakom
S fazet razpaljene opeke čez žlebove
Svetloba teče in medleva v uličice
Oko počije mišice na presnem mraku
Uho začuje domačice in buongiorne
Šklepet posod iz kuhinjic in oštarij
In tu in tam te dregne cigaretni dim
Spojen in zmešan v volhko eterje Florence
Živahna ataraksa mračnih mestnih fjordov
Nato pa lesk in spet na piazzi mrgolišča
V zakotni ulici pri Medičejcih dveh
Svet venček sklepata bistecca in riserva
Tanin se je ulegel na poletno poldne
Zvečer porumeneva rojstvo mesečine
Pijani pari jo lovijo v potne roke
Toneče se vrtinčijo glasovi v mraku
Luči se vlečejo čez rebrasta pročelja
Kot tihe plesujoče grivaste jegulje
Nekje so prsti uglašeni z violino
Poljubljeno drsijo po svilenem vratu

Firenze

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.