pesem 21

Čez tihi, presni svod
se je priklatil mlaj;
na tihi, sivi prod
se je razlil tokaj.

In bil je beli brod
pogreznjen v zlati glaj;
čez grudi tihih vod
je vel plašljiv dihljaj.

Na nebu je brlel
gasneči kres poletja,
umiral je, medlel
kot zadnji dan stoletja.

Koraki so šumljali,
v zamolkel, nem šepet;
v ušesih plimovali
kupleti ženskih pet;

V očeh je dihal žar,
ramena kril je pled,
z neba je padal dar
in puščal sipko sled.