Pesmi

pesem 24

Od dne 14. 12. 2011

Vélika dama ni kakor boginja pene,
ni vstala z algami previtimi krog gležnjev,
rodila jo je mati skozi sočne vene,
skoz krikajoče sinjebarvane grimase.

Nihče ni vedel — je mar tvar ali le sen —
plesoča dévica z baročnimi pogledi,
nihče ni vedel — ji je ljub ali za plen —
kot da bi vrtnico polagal slepcu v dlan.

Bila je deklica, romantična obsena,
drobentajoča na valovih bosih nog;
in v plahih licih blues in rožnata siena
in breskov rouge v laseh, ko je bežala mimo.

Na pernicah je kradla sne z neba v nočeh,
ležeča vznak s pomladnimi dlanmi pod glavo
in véliko, sijočo usodo na očeh,
kot če bi mesec se razpočil v dva balona.

Potem je bila mladenka, goreča, brhka,
nečimrna kot mak na jantarnih klasnicah —
bila je vendar ona – ženska ošabno krhka,
ki so v prisegah ji laskali martrniki —

in zapeljiva v sončnih silhuetah kril
kamor je kdaj kak fant položil težko glavo
in jedel z njenih rok tisti sladki april,
ki pómlad veje ga v cveticah naokrog.

Na njenih prsih je umrlo mnogo mož,
pogubil jih je maskarpone svežih lic;
koliko duš prodanih za bulvarski groš
in koliko mornarjev v grivastih valeh!

Naposled se je nek večer rodila dama.
Vélika, junonska, svečanega ponosa,
kakor devica, ki jo peljejo iz hrama,
ogrnjena v obetih na pozabljen sad.

Čipke so ji pognale v nitkah krog oči,
prefinjene, medene kot speče lisice;
in v ustnicah granatnordečih kremast sij,
ki se je kvasil v žamet kakor star barrique.

Tako menda umrlo je dekle nekoč;
v oči in dekolte se je spustila plima
in bok se je zasukal kakor valujoč
in na konice prstov je telebnil svet.

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.

Najnovejši prispevki
Nedavni komentarji
    Kategorije