pesem 24
Vélika dama ni kakor boginja pene,
ni vstala z algami previtimi krog gležnjev,
rodila jo je mati skozi sočne vene,
skoz krikajoče sinjebarvane grimase.
Nihče ni vedel — je mar tvar ali le sen —
plesoča dévica z baročnimi pogledi,
nihče ni vedel — ji je ljub ali za plen —
kot da bi vrtnico polagal slepcu v dlan.
Bila je deklica, romantična obsena,
drobentajoča na valovih bosih nog;
in v plahih licih blues in rožnata siena
in breskov rouge v laseh, ko je bežala mimo.
Na pernicah je kradla sne z neba v nočeh,
ležeča vznak s pomladnimi dlanmi pod glavo
in véliko, sijočo usodo na očeh,
kot če bi mesec se razpočil v dva balona.
Potem je bila mladenka, goreča, brhka,
nečimrna kot mak na jantarnih klasnicah —
bila je vendar ona – ženska ošabno krhka,
ki so v prisegah ji laskali martrniki —
in zapeljiva v sončnih silhuetah kril
kamor je kdaj kak fant položil težko glavo
in jedel z njenih rok tisti sladki april,
ki pómlad veje ga v cveticah naokrog.
Na njenih prsih je umrlo mnogo mož,
pogubil jih je maskarpone svežih lic;
koliko duš prodanih za bulvarski groš
in koliko mornarjev v grivastih valeh!
Naposled se je nek večer rodila dama.
Vélika, junonska, svečanega ponosa,
kakor devica, ki jo peljejo iz hrama,
ogrnjena v obetih na pozabljen sad.
Čipke so ji pognale v nitkah krog oči,
prefinjene, medene kot speče lisice;
in v ustnicah granatnordečih kremast sij,
ki se je kvasil v žamet kakor star barrique.
Tako menda umrlo je dekle nekoč;
v oči in dekolte se je spustila plima
in bok se je zasukal kakor valujoč
in na konice prstov je telebnil svet.
