Pesmi

pesem 28

Od dne 4. 8. 2012

Na prag noči, pod zvezdosute mozaike
stopila bosa je čez naplavine školjk,
iz nič – ko da bi Boschu usula se iz slike –
mehko, kot da jo varuje devet življenj.

Dišalo je po prekomorskih senožetih,
brezvetrje se ji je vilo pod lase,
sobolji kodri so se spuščali v floretih,
kakor dekliško deški črni veneri.

Nato je sedla na razbičane skalé,
udihana in nakipelih potnih lic,
popotnica, ki je vršala čez vode
iz črnih šum začarane Tesalije.

Njen glas je bil mehak, zorjen polnočni blues,
na čelu je sijal pepelnat meridian
in na očeh visel pogled devetih muz
kakor obešen na dva črna medaljona.

In pravi mi o zlatih posvečenih časih,
o padlih zvezdah svetle Troje in Evrope,
o moških, ljubicah in deklah plavolasih,
o hlinjenih kraljicah in zlaganih kraljih,

o materah, ki so dojile škorpijone,
in o ljudeh, ki v luni so postali zver,
sirenah, ki nosile v prsih so miljone
in o vlačugah, ki so spale pri možeh.

Nebo z leščerbo ji je svetilo v obraz
in zvezde so kapljale v ukročeno morje;
in ko je šla, mi je pustila koder las,
zeleno pavovo pero in dva brancina.

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.

Najnovejši prispevki
Nedavni komentarji
    Kategorije