sonet 1

Čeravno dam na usta ti škrlat,
v pogled skrivnost, smaragde v dno oči,
bi ti po svoje le povedal rad
kako te vidim jaz, ko daješ mi
v navdih podobo ženskega srca;
dražeč šepet iz tvojega glasu,
te nežne kretnje, ki jih vžiga sla,
dotik, ki vnema toplo sled potu…
Kot v rosni balzam na dišeči cvet
me vabiš; kakor pelod za čebelo –
prav taka si – kot majskih rožic med:
če imel bi vso, srce bi še želelo;
a veš, besedam mine sladki čas –
in ti, boš še kot med ko izpojem glas?

• Patetika
• Ženska