Soneti

sonet 1

Od dne 10. 9. 2006

Čeravno dam na usta ti škrlat,
v pogled skrivnost, smaragde v dno oči,
bi ti po svoje le povedal rad
kako te vidim jaz, ko daješ mi
v navdih podobo ženskega srca;
dražeč šepet iz tvojega glasu,
te nežne kretnje, ki jih vžiga sla,
dotik, ki vnema toplo sled potu…
Kot v rosni balzam na dišeči cvet
me vabiš; kakor pelod za čebelo –
prav taka si – kot majskih rožic med:
če imel bi vso, srce bi še želelo;
a veš, besedam mine sladki čas –
in ti, boš še kot med ko izpojem glas?

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.

Najnovejši prispevki
Nedavni komentarji
    Kategorije