Soneti

sonet 11

Od dne 28. 12. 2006

Ves tih večer poškrlati nebo,
ko dan ovija se v dremotni mrak
in vedre prsi zaskrbi le to,
kako použile bi še zadnji zrak.
Pošle so sence dnevnega baroka
pod enolik značaj temé, spustil
se sončni prestol s svojega oboka,
ko zadnji žar je mlado noč lovil;
srebro neba zdaj porok je svetlobe,
svečava v njem edina tolažnica;
a to oko ne gleda le mrakobe
in slutnji ne ugasne jutranjica;
ko noč svoj tihi sloves izživi
bom spet kot otrok, ki ga dan zbudi.

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.

Najnovejši prispevki
Nedavni komentarji
Kategorije