sonet 15

Glej, sipko listje vse porumenelo,
nič več krog popja ne brenči in leta;
in barve, glej, ki v njih je vse cvetelo,
osute v prah, nič več se ne razcveta;
in v tem, ko hlad je jutro posrebril,
da pokori si blagi dih jeseni
in zrak nevidni hlap z meglo prešil,
kot za okrasje jutranji kopreni,
sem videl rojstvo dne; pregluh za spev
svečanih not prebújenih škrjancev,
pregluh za glas in lastnih ust odmev
pregluh za sloves nežnih spomladancev…
Le tih šepet naj vabi mi uho,
le tvoj dotik spočije mi telo.

• Narava
• Patetika