Soneti

sonet 18

Od dne 18. 4. 2007

Mladost, prav zdaj povila zadnjo si
pomlad in snela lahkoživost dnem,
prav zdaj, ko se otroška vnema zdi
prikladna nujnost, da se je zavem.
A ti me pahneš samega v ta svet,
za pot le malho sladkega spomina
napolniš in kak klavrn nasvet
pritakneš meri grenkega pelina.
Naj blodim kakor pankrtska zalega
iščoč toplino gnezda; kot nekdo,
ki ga lovi pozabljena prisega
in se pred dnem zateka pod temo?
Še zadnjič, daj, razcveti svoj bohot,
potem se ločiva, potem sva bot.

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.

Najnovejši prispevki
Nedavni komentarji
Kategorije