sonet 18

Mladost, prav zdaj povila zadnjo si
pomlad in snela lahkoživost dnem,
prav zdaj, ko se otroška vnema zdi
prikladna nujnost, da se je zavem.
A ti me pahneš samega v ta svet,
za pot le malho sladkega spomina
napolniš in kak klavrn nasvet
pritakneš meri grenkega pelina.
Naj blodim kakor pankrtska zalega
iščoč toplino gnezda; kot nekdo,
ki ga lovi pozabljena prisega
in se pred dnem zateka pod temo?
Še zadnjič, daj, razcveti svoj bohot,
potem se ločiva, potem sva bot.

• Elegija
• Pesnik