Soneti

sonet 20

Od dne 27. 7. 2008

Kaj, svet, zardevaš da sem te spoznal?
A daj, saj nimaš več cvetočih lic,
kaj sram ti zdaj tajil bo sled bledic,
ni burk na tvojo karto up igral?
Si svet, da le srce bi goljufal:
ta plitki smeh – ta laže za poklic,
dekline plastičnih oblin, nosnic
pa cvetke, ki ne ženejo iz tal
pa brenki strun, ki v dolbiju pojo,
poklon, ki ti zasmeh v porog taji
pa blato, ki se lišpa ti v zlato…
Še te besede zibljejo laži,
a tudi to izgleda prav lepo –
mar ni – da v laži svet se slajši zdi.

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.

Najnovejši prispevki
Nedavni komentarji
    Kategorije