sonet 22

Ne veš, ko stala si tam en večer,
s terase pila prvi hlad noči
in zrla dan, ko vdal se je temí,
kak bajni lik si vrisala skoz dver:
poletni ščip je vnel večerni mir,
razlil svoj lesk v nališpane oči –
kako mamljivo v njih ti bakreni –
ne vem, si mar madona ali zver…
In hlap parfuma, vonj lisičjih las,
ki nagla sapa jih je v slap razpela,
namig razgaljenih ramen, obraz,
ki rdeča mu še bolj je čar razvnela;
že res, da gledal sem te kratek čas,
a v tem si se za večnost mi zazdela.

• Muza
• Narava
• Ona