Soneti

sonet 22

Od dne 31. 8. 2008

Ne veš, ko stala si tam en večer,
s terase pila prvi hlad noči
in zrla dan, ko vdal se je temí,
kak bajni lik si vrisala skoz dver:
poletni ščip je vnel večerni mir,
razlil svoj lesk v nališpane oči –
kako mamljivo v njih ti bakreni –
ne vem, si mar madona ali zver…
In hlap parfuma, vonj lisičjih las,
ki nagla sapa jih je v slap razpela,
namig razgaljenih ramen, obraz,
ki rdeča mu še bolj je čar razvnela;
že res, da gledal sem te kratek čas,
a v tem si se za večnost mi zazdela.

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.

Najnovejši prispevki
Nedavni komentarji
    Kategorije