sonet 23

Se jutro ne zavija v rosni svit,
ko v tem že dan mu kaplje s trat pobira?
Le glej, kako sahni dišeča mira,
ko čas razruje ji leseni ščit;
in lišp in draž in čar in zlat nakit,
ne ugaša vse, ko v gube čas prodira?
Tam gledaš starca, ki mu cvet umira,
tu dalije, ki se pno v rdeč zenit…
vse gine, teče, pravi Heraklit:
in res, še s srcem gre tako – tu shira,
drugje začne ti spletat novo nit…
A rečeš mi, saj to je le satira,
ki pači vse najlepše v prazen mit –
kaj vem – le to, kar skušnja iz let nabira.

• Starost