Soneti

sonet 24

Od dne 1. 10. 2008

Je cvet še cvet, ko mraz ga v prah osuje,
nebo, ko oblak mu zamegli luči,
še vredno, da srce tja gor zdihuje?
Naj star mornar brez zvezdnate noči
sam v mračne vode, v gluho morje pluje?
Oko, ki v letih mu pogled temni,
kot starec, ki ljubezni si kupuje,
kot vdova, ki ji lice skrb mrači,
jezérce, ki brez lune v noč valuje –
prav tak sem: boln, turoben, se mi zdi,
korak mi šepa in navdih žaluje
in glas – še glas medli, ko tebe ni;
in tukaj v prsih, tu mi nekaj kljuje –
ne vem kaj je, a vem da me boli…

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.

Najnovejši prispevki
Nedavni komentarji
    Kategorije