sonet 24

Je cvet še cvet, ko mraz ga v prah osuje,
nebo, ko oblak mu zamegli luči,
še vredno, da srce tja gor zdihuje?
Naj star mornar brez zvezdnate noči
sam v mračne vode, v gluho morje pluje?
Oko, ki v letih mu pogled temni,
kot starec, ki ljubezni si kupuje,
kot vdova, ki ji lice skrb mrači,
jezérce, ki brez lune v noč valuje –
prav tak sem: boln, turoben, se mi zdi,
korak mi šepa in navdih žaluje
in glas – še glas medli, ko tebe ni;
in tukaj v prsih, tu mi nekaj kljuje –
ne vem kaj je, a vem da me boli…

• Avtoverzi
• Starost