Soneti

sonet 28

Od dne 9. 12. 2008

Na klopci, doli v parku sem sedela,
aprilski pelod legal mi v oči,
nad mano breza tiho šelestela,
ječala kakor deva, brez moči…
Morda je čula zame, za gorje,
za stvar, ki strgala je grud dekleta
in v prah zagrebla mlado ji srce –
pa je ječala z mano – kot ukleta;
tak tihi jok mi je utapljal grlo
in slavci žvrgoleli so v odmev
in rekla sem, da dete mi je umrlo
pa je potihnil njihov sladki spev;
a v meni je ostal en spev gorja
in v žilah glasno butanje solza.

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.