Soneti

sonet 31

Od dne 6. 1. 2009

Na grob je šla. Do ljubega. Gospa.
Na vdovje oči se je obešal mrak,
koraki šklepetali v mrtva tla,
molčavi sneg je žgal skoz trpki zrak.
A bil je pokoj. Drevje je nemelo.
Čez tihi les je leno šepnil zvon.
Na ustih je ihtelo, ledenelo,
noge orale kot vkovane v bron.
Pa je prišla. Na grob. Do belih žal.
Kleči. Z udrtih lic volnino sname,
pokriža, moli. Ugasne ji faral
in topli sen spomine ji razvname.
In molek pade, ljubega uzre,
pod jutro mrtvo najdejo dekle.

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.

Najnovejši prispevki
Nedavni komentarji
    Kategorije