Soneti

sonet 33

Od dne 27. 1. 2009

Na sprehod šla na breg sem tja, ondan.
Popoldan vel je žaltave meglé,
mrakobno, kakor v mrč je padal dan,
zaspano so majale me noge.
In reka – debel, smolnat, blaten trup
polzel ječe ji skoz kamnito strugo;
kot da bi ustavljal tek ji moj obup,
kot da vabila me je v hladno trugo.
Korak, in v mulj zagrnejo se oči,
spokojno me globina bo nosila;
in lice zvodeni in purpur mi strohni,
na prod plitvin bo mrtvo položila.
A stekla je le solza, njena sol
mi žgala lice ko sem šla domov.

Neodločna

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.

Najnovejši prispevki
Nedavni komentarji
    Kategorije