sonet 34
Kaplja mi kri, cijazi čez prekate,
po žilah žene svoj upali kvas;
po sencih kljuje me nadležni čas,
korak boli v razpokane podplate;
oči so volhke, gledam skoz zaplate,
komolce mi ovija kanafas;
rožlja, lovi se, škrta, škriplje stas,
a še stoji, ko dam nogé v copate.
So komu všeč dlani, rjave, robate,
pa tukaj, včasih bil sem črnolas,
a čas me je osul. Kot zreli klas.
Za počen groš me na semnjú prodate:
a kdo kupuje, komu naj bo mar,
za polšjo kost, za mene, ki sem – star.
OZNAKE
