Soneti

sonet 34

Od dne 2. 2. 2009

Kaplja mi kri, cijazi čez prekate,
po žilah žene svoj upali kvas;
po sencih kljuje me nadležni čas,
korak boli v razpokane podplate;
oči so volhke, gledam skoz zaplate,
komolce mi ovija kanafas;
rožlja, lovi se, škrta, škriplje stas,
a še stoji, ko dam nogé v copate.
So komu všeč dlani, rjave, robate,
pa tukaj, včasih bil sem črnolas,
a čas me je osul. Kot zreli klas.
Za počen groš me na semnjú prodate:
a kdo kupuje, komu naj bo mar,
za polšjo kost, za mene, ki sem – star.

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.