sonet 4

Poglej tja dol, kako se v dalj morjá
potaplja žar večernega škrlata;
si gledala že kdaj ta obred neba,
ko v vodi tone rdečkasta pozlata,
in ugaša večna luč ti pred očmi:
kot da Faeton bi treščil voz v morjavo –
ta mlad bahač, ki si nebo lasti
in vtem umira za ponosno stavo;
ko gledaš v leni Jadran brez valov,
čez Lokrum onkraj Dubrovniških sten,
v poletni mrak brez sap in brez vetrov —
se ti zazdi, da slišiš spev siren…
No, slišiš pač gotovo eno – ženo,
kar je gotovo bolje – kot nobeno.

• Narava
• Patetika