Soneti

sonet 4

Od dne 27. 9. 2006

Poglej tja dol, kako se v dalj morjá
potaplja žar večernega škrlata;
si gledala že kdaj ta obred neba,
ko v vodi tone rdečkasta pozlata,
in ugaša večna luč ti pred očmi:
kot da Faeton bi treščil voz v morjavo –
ta mlad bahač, ki si nebo lasti
in vtem umira za ponosno stavo;
ko gledaš v leni Jadran brez valov,
čez Lokrum onkraj Dubrovniških sten,
v poletni mrak brez sap in brez vetrov —
se ti zazdi, da slišiš spev siren…
No, slišiš pač gotovo eno – ženo,
kar je gotovo bolje – kot nobeno.

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.

Najnovejši prispevki
Nedavni komentarji
    Kategorije