Soneti

sonet 41

Od dne 9. 7. 2009

To jutro so zefirji meli sne,
hladili pot in ga varili v mire;
polzarja je medlela, kot da mre,
v uho hropele so nebeške lire.
In svila se je gnetla pod baržun,
meso puhtelo v sol in sluz potu;
natikal ga je oven črnorun,
raztikal ga kot žgečo prst v dežju.
Vulkanski nektar je zavrel čez žile,
nebo je sahlo, lepi se in tli;
Adonis moj, tokave so se izlile,
iz ust se Božje seme pocedi.
Zaspala sem, ko sem pod zor molila,
v teh par besed vam sladke sne prelila.

Dic mihi, amica!

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.

Najnovejši prispevki
Nedavni komentarji
    Kategorije