sonet 42

Pod lipami je majnik trpolel,
v lase ti vpletel tu in tam kak cvet;
slikar sem bil in ti kakor portret,
ki bi ga slikal in ob njem medlel.
Na binkošti bilo je, duh je vel,
prerajal, sopel, risal čudno sled
v oči ti in ječal tak tih motet:
ljubim, ljubim, je gôrel in ihtel.
Bila si amoret, uklet, cvetoč,
a ne iz kamna, v ženski si vabila,
ne kakor jaz – v obljubah in mrjoč;
iz zemlje si me vzela in budila,
z oči mi trgala megló in noč,
ta dan, ko sva se prvič dotaknila.

• Patetika