sonet 46

Kaj pravim ti! Saj res je le večer,
jesenski, topel, mesečevo mlad;
saj res že mnogokrat je bil tak mir,
tolíkrat rumenel v vejevju žad.
Tolikrat kostanj je dišal čez grič,
tja dol v dolino zrle so oči,
kjer ti računajo še smog in kič,
kjer pravijo, da še denar diši.
Tu primeš mesec v dlan kot zlat balon,
tam spodaj se boš v mlakah gledal sam;
mezgál boš in drobentil čez beton
kot star volič – zgaran in spoštovan;
a srečen boš: nosila te bo prada,
pozdravljali te bodo – vaša gnada.

• Elegija
• Mimobežnica