Soneti

sonet 47

Od dne 14. 6. 2011

Tako tako, razpokal je škrlat,
šepáva muza, ti s cvetočih lic;
z visokih pet si kleknila v copat,
z nebesnih grud na tolsta pleča vic.
Grenak okus se vleče ti z jezika,
tak kisel, žaltav je postal poljub
nek čuden destilat se ga pritika,
kot da bi babjo slino mešal v strup…
Razvezana sva, muza – ti in jaz –
kot mož in žena strgane podveze,
kot dva, ki ju je varal sladki čas
ko sta ječe podarjala odveze…
Tako zagrebem draga te v zemljo
pod sive breze, tu ti bo lepo.

Razmuzana

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem, ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.

Najnovejši prispevki
Nedavni komentarji
    Kategorije