sonet 47
Tako tako, razpokal je škrlat,
šepáva muza, ti s cvetočih lic;
z visokih pet si kleknila v copat,
z nebesnih grud na tolsta pleča vic.
Grenak okus se vleče ti z jezika,
tak kisel, žaltav je postal poljub
nek čuden destilat se ga pritika,
kot da bi babjo slino mešal v strup…
Razvezana sva, muza – ti in jaz –
kot mož in žena strgane podveze,
kot dva, ki ju je varal sladki čas
ko sta ječe podarjala odveze…
Tako zagrebem draga te v zemljo
pod sive breze, tu ti bo lepo.
Razmuzana