sonet 48
Gospa, priznam, le tvoje ime poznam!
Kot pesek, ki ga vroč saharski piš
nasuje v dlan – toliko te imam –
rubin, ki teče mi z dlani kot sviž…
Še več priznam, poznam še tvoje oči!
Zatrapal bi se bil v plašljiv lazur,
umiral v njih, kot dren, ki se raztli
skeleč v poslednjih plamnih vročih ur…
Morda poznam še več – tvoje srce!
In če bi legel nanj, bi v žamet pal,
galeb, ki bi zatonil pod vale,
ko je v bleščavi ribiča iskal…
Enkrat ti pojdem s prsti čez lase,
takrat se bodo tresle mi roke…
OZNAKE
