Soneti

sonet 48

Od dne 29. 6. 2011

Gospa, priznam, le tvoje ime poznam!
Kot pesek, ki ga vroč saharski piš
nasuje v dlan – toliko te imam –
rubin, ki teče mi z dlani kot sviž…
Še več priznam, poznam še tvoje oči!
Zatrapal bi se bil v plašljiv lazur,
umiral v njih, kot dren, ki se raztli
skeleč v poslednjih plamnih vročih ur…
Morda poznam še več – tvoje srce!
In če bi legel nanj, bi v žamet pal,
galeb, ki bi zatonil pod vale,
ko je v bleščavi ribiča iskal…
Enkrat ti pojdem s prsti čez lase,
takrat se bodo tresle mi roke…

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.

Najnovejši prispevki
Nedavni komentarji
    Kategorije