Soneti

sonet 56

Od dne 27. 11. 2011

Včasih se te ne morem dotakniti;
takrat kot glasba slepo padam nate,
s pepelnatim dotikom stopam vate,
kot da z roko bi se te bal raniti.
Takrat te božam z nevidno dlanjo,
kot mesečina, kadar lega v trate
in gali zlatolisaste zaplate –
ne čutiš je, a vidiš jo lahko.
S prsti tipam semiš tvojih oči
in štejem ljubke vegave razpoke;
dva tisoč milj med nama je poti
a se mi zdi, da te držim čez boke;
takrat, ko si, a te obenem ni,
se v mojo dušo režejo razpoke.

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.

Najnovejši prispevki
Nedavni komentarji
    Kategorije