sonet 56
Včasih se te ne morem dotakniti;
takrat kot glasba slepo padam nate,
s pepelnatim dotikom stopam vate,
kot da z roko bi se te bal raniti.
Takrat te božam z nevidno dlanjo,
kot mesečina, kadar lega v trate
in gali zlatolisaste zaplate –
ne čutiš je, a vidiš jo lahko.
S prsti tipam semiš tvojih oči
in štejem ljubke vegave razpoke;
dva tisoč milj med nama je poti
a se mi zdi, da te držim čez boke;
takrat, ko si, a te obenem ni,
se v mojo dušo režejo razpoke.