sonet 57

Na divanu razleknjena Junona,
kakor salonsko krzno nad nočjo,
odeta v tisto hčero Babilona,
ki je trosila rajski sad v zemljó.
Njen dih je tih, kot sladki dež šumljav,
mehak šanson, ki zapeljuje uho;
šampanjec je nališpan, migotav,
zlato se meša v ruž in ruž v zlato.
Njeni lasje imajo okus bourbona
in v barvi povečerjenih valov
se ljubita bakhantka in madona –
tako s prekletstvom lega blagoslov.
Usoda pa visi ujeta. V prah.
Na tankih črnih žametnih petáh.

• Erotika
• Muza
• Ženska