Soneti

sonet 57

Od dne 23. 12. 2011

Na divanu razleknjena Junona,
kakor salonsko krzno nad nočjo,
odeta v tisto hčero Babilona,
ki je trosila rajski sad v zemljó.
Njen dih je tih, kot sladki dež šumljav,
mehak šanson, ki zapeljuje uho;
šampanjec je nališpan, migotav,
zlato se meša v ruž in ruž v zlato.
Njeni lasje imajo okus bourbona
in v barvi povečerjenih valov
se ljubita bakhantka in madona –
tako s prekletstvom lega blagoslov.
Usoda pa visi ujeta. V prah.
Na tankih črnih žametnih petáh.

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.

Najnovejši prispevki
Nedavni komentarji
    Kategorije