Soneti

sonet 58

Od dne 4. 1. 2012

Nekoč pod zvezdonebno polnočjo
me je obiskala progasta volkulja;
prišla je tiha, gibka kot jegulja,
čez divji mah prijet me za roko.
Z leščerbami visečimi v pogledu,
v pepelno sukno počesan hrbet,
na bele dojke pripasan korzet,
kot mesečna Diana pri obredu.
Potem pa me kot jagenjčka zasnubi,
da stakneva se v mokri volčji ples,
da pleše v vrtežu krog naju les
in v nočni topli kres se žgo poljubi.
Zjutraj pa je na vratu njen podpis:
ošabno vrezan roparski ugriz.

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.

Najnovejši prispevki
Nedavni komentarji
    Kategorije