sonet 62

Tam je sedela ljubka gizdalina,
oči so se posedle v njenem krilu;
kofetarica v jutrnjem kadilu
s konicami na ročku kapučina.
Ples jutra je vrtel lenivi čas,
na tlakih, tam pod njenimi petami,
kjer se v sivini moški pogled mami,
lepljiv bonbon rumen kakor topaz.
Še vodo, prosim – reče lahka struna
kakor napeta z usten do glasu
– in hladno, ne pozabite ledu –
v njenih očeh se je igrala kuna.
Ko je zadihal veter skozi zrak
me je poljubljal sveže zvit tobak.

• Mesto
• Ženska