Soneti

sonet 62

Od dne 29. 8. 2012

Tam je sedela ljubka gizdalina,
oči so se posedle v njenem krilu;
kofetarica v jutrnjem kadilu
s konicami na ročku kapučina.
Ples jutra je vrtel lenivi čas,
na tlakih, tam pod njenimi petami,
kjer se v sivini moški pogled mami,
lepljiv bonbon rumen kakor topaz.
Še vodo, prosim – reče lahka struna
kakor napeta z usten do glasu
– in hladno, ne pozabite ledu –
v njenih očeh se je igrala kuna.
Ko je zadihal veter skozi zrak
me je poljubljal sveže zvit tobak.

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem, ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.

Najnovejši prispevki
Nedavni komentarji
    Kategorije