Soneti

sonet 64

Od dne 8. 1. 2013

Njen hrbet je usločena skomina,
speljana po vijugastih poteh,
njen smeh privit v bakrenastih lučeh
in za očmi rumena zelenina;
njene mečice so bele kokete
v lupini živih kvašenih ostrig,
čez njene gube poplesuje šik
in preko ust vročica cigarete;
na bokih fino sedlo, podloženo,
lepo krojena duša seda vanj,
njen gib je aroganten, zaigran
in njeno nedrje je uglašeno;
njen vonj je pot preplesane noči,
omikane volkulje, ki lovi.

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.