sonet 64

Njen hrbet je usločena skomina,
speljana po vijugastih poteh,
njen smeh privit v bakrenastih lučeh
in za očmi rumena zelenina;
njene mečice so bele kokete
v lupini živih kvašenih ostrig,
čez njene gube poplesuje šik
in preko ust vročica cigarete;
na bokih fino sedlo, podloženo,
lepo krojena duša seda vanj,
njen gib je aroganten, zaigran
in njeno nedrje je uglašeno;
njen vonj je pot preplesane noči,
omikane volkulje, ki lovi.

• Erotika
• Fantazija
• Ženska