Soneti

sv. Vesna

Od dne 25. 7. 2008

Nebo, plesnivi strop razpenjaš v šir,
pod tabo zemlja, živim srcem ječa —
pekel, ki greh mu je razgrnil tir
in črve zaredíl človeku v meča;
navdih mesa, vijolice livad,
prijatelji, poetov lažni med
in strup besed – ni vse to stud in smrad
v očeh, ki zrejo tja na oni svet?
A jaz, ki v olju greh bi s trupa izmila,
ki krč trpljenja mi ohranja bit –
ah, blagor, ko bi v krvi se postila,
razbeljene osti mi izžgale *** –
jaz vidim, vem za ta črvivi rod,
bolezen, ki jo ozdravi le gospod…

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.

Najnovejši prispevki
Nedavni komentarji
    Kategorije