Ferdinand

Ko sem bil poleti, leta 1956, v Narboni, sem nekaj dni preživel v nekdanji cisterijanski opatiji v bližnjem Fontfroidu. Menihov takrat ni bilo tam že več kot petdeset let in zadnji opat je umrl še pred koncem 19. stoletja. Večidel dneva sem prebil v filoloških študijah v samostanskem arhivu, ki je v tistem času hranil kakih tri tisoč bukev. Med zaprašenimi brevirji in snopi zbledelih črtežev sem bolj po naključju kot nameri prišel do pisma, ki se mi je kasneje izkazalo za prav posebno rariteto. Bila je epistola, zvezana v tenki snopčič porumenelih papirjev. Datirana je bila v leto 1901 in naslovljena na nekega Luciena, o katerem sem iz samostanskega registra izvedel, da je bil v tistem času tamkajšnji brat.

O Lucienu, ki je bil tudi duhovnik v opatiji, sem mogel izvedeti le malo. Rojen je bil v Parizu in je v opatijo prišel poleti, leta 1890, star štiriindvajset let. Morda je bil poseben razlog, da ga je Božja pot pripeljala sem, morda je iskal le kraj, da si odpočije od mestnega vrteža. Za čudež štejem, da se je pismo te vrste ohranilo na mestu, kjer sem ga bil našel. Kdo ga je shranil, ne vem. Morda Lucien sam. Pismo sem zaradi načetosti prepisal in ga, spričo zadrege zaradi naslova, poimenoval kar po njegovem piscu Ferdinandu. Kdo je bil Ferdinand in kakšna je bila njegova usoda, o tem si ne dovolim dvomiti, da izpričuje to pismo v boljši podobi in bolj vestno, kot če bi ga utegnili spoznati osebno. Brez dvoma pa lahko povem, po tem kar sem iz njegovih misli utegnil razbrati, da je bil to mlad fant, premlad in prekrhek za breme, ki mu ga je slučaj naložil na pleča. Dogodki, ki jih Ferdinand opisuje, so se morali zgoditi leta 1899, saj je zapisano, da se je Lucien z nekaj brati iz opatije na zgodnjo pomlad tega leta odpravil na romanje po Pavlovi poti iz Jeruzalema v Damask. Bratje so se iz Damaska vrnili domov,
Lucien pa je nadaljeval pot, kdove zakaj, do Tira in tam spoznal mladega Ferdinanda. Vrnil se je šele proti koncu leta.

Človek napiše več, kot upa izreči in Ferdinand na nekem mestu zapiše: ko zamolkne jezik, zakriči pero. V taki obliki, kot si jo je zamislil on sam, ga torej dajem tukaj na vpogled vsem, ki so mu pripravljeni posvetiti trenutek svojega časa. Toda naj priznam, da se v tem čutim goljufa in sebičnika. Pred svet polagam besede ljubezni, ki so bile namenjene enim očem. Tolaži me le to, da je od tistih časov preteklo pol stoletja. Kdo bi utegnil soditi toliko let nazaj?

Prijatelj! Če ti je tako še ime,
v pozdrav mi prejmi nekaj teh besed.
Ko bi pisala roka, ne srce
in mi oči ne vnemal najin svet,
bi tožbo ti prihranil in – kdove,
morda bi tekla lažje mi poved;
a križ je sladek, blag, še mnogo blažji,
saj pišem njemu, ki mi je najdražji.

Saj veš, besede, črke, ki tešijo,
ko z njimi hlipaš ljubemu iz dna;
pero se suče, misli ti kipijo,
izpoved sili iz temin srca;
pa te, ki v teh vrsticah govorijo,
poznaš? Te enkrat grele so oba…
A čas, ki sladke dni nama je igral
si mnogo let od tákrat je nabral.

Le dve, priznam! A ti dve v vek razpel.
…Minuta v dan brez ljubega se vleče,
da bi pogled njegov se ob meni grel,
dotik mi otópil tožbe hrepeneče,
da bi poljub spet v ustnicah sahnel…
– tako toguje ona in trepeče –
kdo je, ne vem – a tožim prav tako
po njem, po ljubem, in bolujem z njo.

O, dragi, kam zavile so poti?
Kak bog je trnov pot nasnul za naju,
kak zlodej, ki te zase si želi,
uséjal to, naju iztrgal raju?
Moj up je kot nebo – kot ščip gori,
kot krajec tli, kot prah umira v mlaju,
kot voda obrača se iz pare v led,
ko mi sahni, že žene novi cvet…

Kak otrok sem! Cel božji dan, Lucien,
se vdajam snom; kot strup meze mi v um,
v skominah sem omamljen, razboljen,
spomini mi uspavajo razum.
In bode me, da si morda zgubljen,
potiho ubija me ta strašni sum –
zgubljen, zgubljen, mi na uho šepeče,
oklepaš se, mi pravi, lažne sreče…

Pa ti? Kaj praviš ti? Je votel up,
ki hrani ga srce, se praznih nad
oklepa vzdih? Sem blaznež, ki ima strup
za lek, da bi olajšal grenki jad?
Se mečem med bedake, slep in glup,
ko stresam, da iz upa rase sad,
če v sladki svet se duša mi zaklepa,
če v sanjah, v upih nase te priklepa?

Le v teh je nekaj volje da živim;
usoda mi je ljubega speljala,
pa se z meglo, s podobami postím,
s Penélopo, ki ljubega klicala
iz Troje je domov, Boga rotim.
O, ta, ki se z zvestobo je zvezala,
ki krog srca si je skovala šlem,
ki v prsih gôrel ji jeklen emblem…

Jaz nisem ta, Lucien. Ne znam tako.
Krotko je njena barčica drsela,
kot svila čez polikano vodó;
čez mojo morska ihta je vršela,
kipela, jadra suvalo nebo,
čez trup, čez premec pena grebenela!
A ona jo vklenila je v pristan,
jaz svojo vezal bi na breg zaman.

Viharji kri ženó mi preko žil;
tu ni lenivih rek, oaz plitvin,
ki sonce jim vodé presiha v skril,
ne tihih lok, arkadijskih dolin;
tu, dragi moj, je ptička gorkih kril,
tu so tokave belih deročin,
tolmuni, pa plameni, ki ne tlé,
roke, ki objemati vsak dan žele…

Ne gre, da vetrom bi nastavljal past,
lovil jih v dlan; da bi jezil morjá,
pa kraljem in bedakom ropal čast;
in skobca – strgaj reveža z neba,
preveži mu kreljut, če si pošast,
pa čuj, kako ga zvija glas gorja;
ko bi pokóril si ukaz narave,
bi tukaj ne iskal besed ne sprave.

Natura, ta mi vest je zapeljala,
ta Božji dar krivim, a mislim si –
mogoče se je zapeljati dala,
kot pob, ki v tal upira tihe oči,
dekle, ki se ti dela kakor skala,
a v duši ji gori, srce kipi…
Sem jaz bil tak, v očeh si stran želél,
s srcem iskal, potihem hrepenel?

Zahrbtna strast je to! Zavaja te,
na mir ti trka, zapeljuje, vleče
kot volov rep čez blato; v prsih žge
ti čudne upe, ambre rajske sreče;
na prag te zvabi, duri ti odpre
in ko greš čez ti v drobu zatrepeče;
v kolena ti naseda bron, težak,
a vleče te, vleče te nek vrag.

Tak mračen, težek plan se je zaril
v srce; kot breja gadovka v brlog:
debel ji bil je trup, topel, lepljiv,
dremála je in predla zvita v krog;
za lasten zarod me je imela, pil
sem ji iz dojk, kot dete – slep, ubog.
In kak bo, kogar hrani kačje mleko,
lahko odloži luske, gnusno obleko?

Ah, bedaste metafore polze
z jezika; kramar kak detajl prikriva
pa vse okrog ovinkov ti pove;
a jaz sem nag, beseda me ne skriva,
ni mislim, da bi šle v obup molče;
le sram, ta tinto mi v pero naliva,
z vesti jo toči, tam je njen izvir,
od tam jo nosi roka na papir.

Ljubezni, ja, ljubezni sem iskal!
Tiste, ki v sladki janež je gorela,
ki ti, Prométej, si mi jo ukral.
Iz rane, ki me je v kosti skelela
sem strup ožel, povil jo kot sem znal –
te rane, ki jo tvoja roka vnela…
Bedak sem mislil, da se bo scelila,
a divja kri bo čez obliže lila…

In kaj sem našel? Srečico, ljubezen,
veselje, ples srca? Pa pelin, sol,
ki zagrenila sta mi kri v bolezen
pa slo, ki žamet všila je v okov,
da vtikal sem kot vol mu glavo čezenj.
Kaj je ljubezen – vžig, poltena snov –
potem moj trud ni prazne slame žel,
a kaj, ko v blatu sem zlata hotel.

Pri moških je bila, čakala name;
v očeh je goltala moj lik, v mesu
ji sklep je ždel; čakala je omame,
da sname z lic naivno polt sramu;
čakala, da srce se samo vname,
da v želji se zariže sled potu;
pa je prišlo: obup je strgal sram
in moški so mi razdejali hram.

Pri prvem, drugem so bile solze,
verjel sem, da sem pravo stvar iskal;
pri tretjem so unesle se vode,
četrti se kak mesec je igral,
in peti v blato brcnil mi srce
in vsak za tem za kakšno noč pobral…
Ta glas, ki mi v valeh iz grla hlipa,
ta glas mi šepeta: vlačuga, cipa.

Še prav ima, ko šteje me v vlačugo!
Tako mi je ime: sluzáv naziv,
ko padeš dvakrat, trikrat na uslugo;
čutiš, da prsi ti je gnoj zalil,
da čast ti tone vsak dan globlje v trugo –
mrtva, kot dekla ki si jo zapil;
še strast, še ta ti več ne gre čez žile –
je še, a v mlake so se pene izlile,

rumeni mresti so ji legli čez,
rožena koža ji prevlekla trup.
Ne gnete te več ona sladka zmes,
ko prvič seda v ustnice poljub,
pa tista draž – možat in topel les,
okus, ki je postal tako mi ljub –
kako vse to se v smrad mi zdaj obrača,
spomini, vtisi, vse se z gnusom vrača.

Beseda, ta ti riše strašnih slik,
kajne? Težka, tolsta je, rejena –
ta tukaj ti paca en bolni lik;
kako ne bi – iz blaznosti dojena,
iz težkih pljuč jo trga ven bolnik,
z jezika teče bolna mu, zelena!
V teh črkah je zrcalo, ki ječi,
odsev kor trnje sili mi v oči.

In kdo je kriv, od kod se jemlje to,
od kje se je spacal izvir; pa dolg,
ta dolg, ki siplje oglje na glavó,
ki suče me kot veter iz besa v molk –
ga najdem? Kje? Odžrl bi si nogó,
odtrgal taco iz skopca kakor volk,
ko bi lahko si rekel: ta je bil,
ta nosi mojo usodo, ta je kriv!

A tukaj je, na mojih rokah je,
poglej jo, v prsih sem jo sam valil,
kot detece, ki lastno mater žre,
in zdaj bi osel jo rotil, krivil;
nesrečo ima usoda – ko te tre,
bi jo psoval, ko boža, jo častil…
Pa saj, da šel si, v tem ji greh spoznam –
le v tem – za vse ostalo kriv sem sam.

Za kratek čas, da greš domov, si rekel,
da na Francosko moraš – mesec, dva –
ker brat ti umira – čas mu je potekel –
in moraš tja – tak dolg da vest ima.
Verjel sem. V žalost me ta dan je oblekel,
a sem verjel, tako me Bog pozna;
še prosil sem, naj te pripelje spet
in molil naj bo uslišan ta obet.

Za kratek čas, saj pride brž nazaj,
ta mesec, dva – bo že kako; hotel
sem drugi dan za tabo v tisti kraj;
že prva noč je vžgala mi vrzel
v srce, spomin mi slikal najin raj
in v slutnji bil je neki podli sel;
iskal sem te z rokó, skoz noč tipaje,
le mesec je odgovarjal šepetaje.

V Pariz da me odpelješ, si dejal;
enkrat, tako, ko pride čas za to;
in tam me boš kot tujca zapeljal,
na svoji zemlji zmešal mi glavó.
Pariz, Pariz, ko bi ga že poznal!
Je lep, ga boža žametno nebo
kot Tir, vrve poleti uličice,
sadite murve, da hlade gredice?

Spet sam. Nemir se je zavlekel vame.
Pa tisti tvoj prijatelj – je umiral?
Ljubezen ne pozabi, spet se vname,
ko leta si jo tolkel in zatiral;
tak dvom – otročja stvar – je legel name,
da z njega si nekoč slasti pobiral,
da z njim si šmiral, ko ti bil je ljub,
nekoč, ko bil si bliže mu kot drug…

Ta sum se je nabiral mi grenak
v okus; v obup se slutnja je kotila;
in molil sem za mir, za Božji znak,
da misel zla bi več me ne morila –
pa je prešlo; z oči je zletel mrak
in trezna misel se je povrnila.
Potlej sem čakal, čakal sladki dan,
ko bom v čakanju sladko poplačan.

Ti dnevi, dragi moj! Ko bi me gledal,
vlažilo bi se ti oko; kak up
je trkal na nebo, v molitev sedal!
Kot da bi točil ga iz sladkih kup,
kot otrok vere sem se ga najedal!
Med one dni, ko sva bila še vkup,
je misel šla; nazaj me je peljala,
tja v oni čas, da burke bi igrala…

A til okrog oči je dan za dnem
odvrgel kako plast; ne ur, minut,
še dnevov nisem štel, a ti povem,
da štela jih slutnja, štel moj čut;
kako je šel ta čas – še sam ne vem,
a vem, da bil je iz dneva v dan bolj krut;
in moralo je steči leto dni,
da pala mi je zadnja plast z oči.

Leto, Lucien! Da me požrl je sum!
Padle so oči, potihnile molitve,
v možgane se zavlekel votel šum;
obup bi mi pognal roke čez britve,
pod zanko vrat, ko bi imel pogum,
srce pa, bedno, zmoglo ni moritve…
Blaznost, ta kača me je vlekla v smrt,
a duh je hotel, da sem živ – in strt.

V bedo se obrnilo je življenje,
v mlaki, v mrestih krstíl si deški cvet.
Šestnajst. Dotik je še poznal drhtenje,
glasu še ni zaredil tepež let;
tu v žilah je še vrelo žuborenje
in v prsih ono, ki iz ust deklet
tako lepo gre moškemu v uho…
Mar nisem bil, ki vklenil ti je oko –

še sam si to priznal, dokazoval
mi tisočkrat na dan; tiste prisege –
da bi laskač si takih ne jemal –
kako si trgal si jih brez zadrege,
bi kdo verjel, da si lagal, igral
glumač ta cirkus zgolj zavoljo šege?
Jaz ne; da ti, ki si me v potu pil
bi zdaj metal me psom, tak plan gojil?

Je že kak vzrok, ki je tako hotel;
Previdnost je te čudne zanke splela,
da bom, ko ko prideš spet, še bolj vesel…
Ta sveta nada, iz žil mi je kipela –
ko bi me videl – bebec bi se zdel,
ki blaznost mu je trezno glavo snela!
V aprilski šegi sem ponavljal dan:
vesel, obupan, radosten, bolan.

O, Božji duh, ki zreš čez vse stvari!
Odgovore sem terjal od Gospoda
ohol, ošaben; sklepal sem dlani,
da bi slučaj ne bil – da ni nezgoda –
mojbog – ki stran od mene te drži;
kak strup, kak gnusna misel brez povoda;
prezgodnji grob bi ljubemu skopal,
prezgodaj tak slučaj me v zemljo dal!

Povej, zakaj ga ni; Gospod to ve;
on ve – a ne pove; jaz le ugibam;
dvomi se kakor zajci mi kote,
ne vem, se veri ali njim nagibam…
Pa strah, ki tule z mojih prsi jé,
ne vem, če me ne nosi žvižgat ribam…
Počasi leze čas, počasi hiram,
tako na obroke lepe dni pobiram.

Mogoče sem pa nor in je privid,
ki vtika mi te blazne slike v glavo;
no, ta je prav lisjaški, jako zvit,
da vzel si je resnico za opravo.
Ne rase v meni grča, invalid,
ki bi brezrok rad plaval čez morjavo,
se ne vali tu notri trot, lenuh,
nekdo, ki zdeha kot bi bil evnuh?

Od kje, če kje, še skopljem kak navdih?
Sem mar volič, da svet me je kotil
za pot, za bič? Kje je ljubki menih,
ki je mladost mi z gubami skazil,
tisti, ki mu trepet je cepil dih,
ko prvič med je z mojih usten spil –
če bi gospodu pot šla k meni spet –
naj ve – bi spet mu točil isti med…

Že veš, da ko sem pal, sem vstal – berač;
duha, mesa, tolažbe, sanj, nadej…
In kaj sem zdaj, če ne sanjač, rimač,
ki stresa jabolka iz suhih vej…
Iz ječe pišem; ne verjameš – pač,
hladnica, polmrak je moj dom odslej;
a kaj težim – pero imam, papir
in tebi pišem, si kupujem mir.

Kako, boš rekel, vprašal, ko boš bral,
da pal sem v bridki stan; da je nezgoda –
ta kača – pot našlá si v moj rokav?
Na laž bi šel, če rečem, da je usoda,
nič manj, če da je Bog tako skoval.
Da barka mi je sedla sredi proda,
ker sam sem prod iskal – no to pa že,
to jezik skril bi – a pero pove.

Sam veš, ko strast peklensko seme meče
ga ni moža brez megle na očeh;
razum v svinčene cunje ti obleče,
in vepra valja te po blatnih tleh…
O, ko bi videl, kam me pelje, vleče,
to mastno šapo, ki začinja greh,
ko mogel bi stočiti iz žil to slast
ne stopil onemu bi v zajčjo past.

Ta fant, ki lovor mi k nogam je sul
kot bisere iz morja; potne obljube,
poklone, zdihe, obete, vse sem čul,
prisege so se ovijale v poljube,
za njo me je imel; je Amor snul
kak sladki plan, da strga me iz tuge,
ko tebi sem enakega iskal
pa mi v uteho tega je poslal?

Še zdaj ne vem, a mož je bil krasán,
za pedenj več od mojih let, zaljubljen
vame; jaz sam pa prav tako – bolan,
zatrapan, v srcu in očeh zarubljen
in kakor dalija, ki jo utrga dlan –
tresoč, gasnoč, umirajoč, izgúbljen;
nič več temè, življenje je vzplamtelo,
pri njem bi našel dom, se mi je zdelo.

A tu slučaj je drugo pot hotel;
ta pes namá stacal je lovorike,
kot da bi gnal ga sam peklenski gnev;
o, podli žnidar, z britvo nad mladike,
nad lilije, nad nunke je rohnel,
ruval, trgal, podtikal trobelike;
ni sad utegnil še v rdeči mik,
zelen je pal, zelen na krut nagib.

Njegov tastari zve pa se zboji,
da sinko plen ne bil bi teh manir,
da bi ne legal v kugo teh strasti;
in, oh – nesreča, da je bil emir –
da sinku reši čast, mene umori:
da legam v noč k možem, da sem kurbir,
ki vlači se kot ženska, me obtoži,
da varam red in nravnost se pritoži.

Težak je pal ta sklep, kot bič čez pleča;
in ni, da šlo bi skozi gluho uho,
kar takle reče; judeževa sreča,
ki zmakne ti, ko prosiš jo, roko:
neko jutro, ko sva bila še speča –
še zarja ni zaplavala v nebo,
še šipe lile so rosó skoz mrak –
tja k nama butne ta zahrbtni vrag;

pet mož, pomisli to, petglava zver,
da sname dva mladiča; kakor tati –
kaj tati – kot razbojniki skoz dver
so šli; pa ne le stari, sam rogati
je iz fovšije jim narisal smer;
zavist, seve, srbeli so podplati:
kaj je, da bolj v obup ji zvija trup
kot tuj ponos, je še kak hujši strup?

Iz gnezdeca so tople ambre vele,
sladke so šle hijenam v nos; ta vonj,
krvav in topel je kot sled gazele
kapljal jim pred korak; upor – zastonj,
pobeg – zaman, noge so stran hotele,
a kamor planem, se reži demón,
ogaben, star, razcapan, tolstih rok,
kot zver me gleda, polten, divjeok;

rezget krvnikov, potni smrad in strah
so legli v zrak; s pestjo mi gre čez lice,
omahnem vznak in kri se ulije v prah;
in potlej name kakor stekle psice,
vsevprek in čez po meni, mah na mah,
kot bi kovači tolkli me v modrice;
napol mrtvak sem videl vstati dan
in ljubega, kako so zvlekli stran.

Zvečer me mine težek sen; tepén,
nabutan kot bastárd se prebudim;
hromi me čut in um je razboljen,
iz ran se dviga mi spomin; gorim;
ko bi me videl – moder, črn, rumen –
bi zjokal se, me vprašal – še živim?
Previdnost me je iztrgala nesreči
a kdo me bo otel, iztrgal ječi?

Mar on, ki je v obljubi bil predan,
da smrt naj pade nanj, če me pusti,
da sam zblazni, če jaz bi želel stran?
Tale, sladak v besedi, brez moči,
ki je prišel po vzdihe drugi dan
in skoz rešetke stočit si oči –
oči, ki trepetale so solzave,
srce, ki si je trgalo grenjave

in jezik, ki vse to je komaj nosil;
brez krinke gorel je rubin iz lic,
brez hlimbe lomil glas – to vem; in prosil,
da naj iz peklá ga strgam, iz bodic
vesti – s krvjo je najin hram orosil,
le njemu da gre zlo za ta justic;
a nič ne more kar bi sam hotél,
poljubil me je zadnjič in odšel.

Večnost. V časteh oropanih telesa,
oltar, ki mu odpal je pasji kras,
ime, ki zase ga drže nebesa…
A lepki mulj, da teče čez Parnas –
kdo ve – da v nuni se taji metresa,
da najsvetejše v kič obrača čas?
V valeh, nasladah, v ujmah je prišlo,
v solzah, nemoti, v blaznosti odšlo.

Bastard fortune; Abrahamov sin,
ki mu nebo kvarta z glavó; a naj
za zdaj te puhlice pomečem v mlin,
prijatelj, da razložim nek slučaj:
da so med nami taki, ki v zločin
kot voli nrav teptajo in značaj,
da Bog nas je povišal nad živali –
in kdo smo mi, da bi drugače izbrali?

Ko bi se v mlaki zrli ti voliči:
slinavi gobci, golša, dva roga –
ojej, so mar stesali nas hudiči,
zgoníli v tej podobi iz rovt pekla,
v odsev bi rjuli. Stari in dve priči –
da bi ne ušlo morda, kar se prizna –
tri dni zatem naslikajo se v kehi
rekoč, da jaz sem ga speljal k pregrehi;

da zdražil sem ga s poltnimi očmi,
zapredel, ko iskal si je naslad;
da mladec pač po ženski hrepeni
in jaz ves tak, nedolžen, golobrad –
narava je zabrkljala stvari –
sem bil na mestu, da utéšim glad;
mladost se ujela v lažno je milino,
zamenjal me je sinko za deklino;

kot da bi hôtel spirat lastno čast,
ker je njegova kri se v drek mešála…
Da sem še mlad mi de in ta božjast
samá ko krasta z leti bo odpala;
škoda, če bi mladost se v tako past,
ko blazna tava v mrak, ujeti dala;
naj bo v odpust eksces neumnih let,
naj se pozabi trapasti izgred;

a vkljub, ker zla ne stolče le beseda
in krivdo zdrami čas, naj ohladim
si tu predrzno nrav; krivda, beda –
naj skoznju to blaznivost prebolim;
kar naj, naj solza se v oči zajeda,
naj v lica prebledevam in gorim,
a v letu dni, ki jih prebijem tod
skesan povrnem se na pravo pot.

Da bi trohnel tu leto dni kot krt
med kamnom in zemljó; v mraku, temì,
berač na duši, ki živi za smrt;
skesan na pot – tak sklep za mrtve dni,
po njem lepo bom žível – na četrt;
pa kaj bi to, obesil sem oči
in hranil jezik, vse priznal, obljubil,
da se ne bom v tej blaznosti pogubil.

A še bi gonil tisti suhi meh,
kako najboljše v gnus je utonilo,
kako najlepše obrnilo v greh,
kako se v grehu vero umorilo…
Iz tuge me je vlekel tihi smeh –
pri vseh je – naših, vaših – to glasilo,
kot da bi padlo nam enkrat z neba,
zalezlo dušo in srce sveta.

Mogoče pa je bil le zèl navdih,
ki je usužnjil vek; v zvezdáh, pa to,
ko skozi pinije šumota prepih
in se v oblakih riše kako zlo –
verjameš to? Mogoče pa ta tih
zločin gre nam, iz nas kriči v nebo,
morda sami to zel smo si skopali,
mandragoro za lek si v kri zmešali…

Zločin, ker sili z vajeti navad,
v spotik, ker brizga iz žlebov, nadlega,
ki blatna bi tacala čez brokat;
in kaj je to vse vkup, če ne zalega,
ki lepi se kot mušji roj na vrat?
Ubogi človek, ki v to zlo prisega –
če sploh še človek iz mesa, krvi
je vreden tega imena, teh časti.

A kdo riskiral bo pogled v zrcalo,
če spaka se nazaj reži? V temí,
v mračinah se bo bolno zakopalo
kjer ni luči, oči; a jaz in ti –
kak živec, sunek, kaj je naju gnalo,
da sva skopala iz zemlje te nravi –
in kaj boš rekel – sva izgrebla smrad,
ne sladkih korenik, kalečih nad?

Ja, tudi fantje dvigamo noge
in sučemo oči ko pride čas;
škrlat iz ust ni manj sladak, roké
manj ženske, ko drse čez moški pas;
in naši zdihi prav tako ječe
in rdečica lega nam v obraz;
in moški rod se iz pekla smeji
a gleda sebe in si iztika oči.

Morda pa v roženice prah naseda
pa je zato škilávost del sveta –
ker kdo – če le oko mu ravno gleda –
bi videl v nas, ljudeh, glasnike zla?
A če kalupe kujejo goveda,
če s parklji lika se profil srca?
Pa trote, slišiš da gradijo panj –
ni treba mnogo – le stopiti vanj.

Podoba je že tu, soha stesana
za nas, za stvarstvo, za vesoljni rod!
Ne išče le bedak, ko stvar je dana?
Kdo obešal češnjam trnja bi za plod?
Norci, norci, ki v blatu jim je mana,
bi svetu tlakovali pravo pot…
Divjad se do človeka bi povzpela,
na vrat mu gobec in roge nadela…

Resnično, tu smo mi – med harlekini,
med norci, gašperčki je naš naslov;
hlapci mesa; naš glas gre pred zločini,
kot lajež lomi se pred tolpo psov;
naš sloves dlake in lase ščetini,
ko hodi med ljudmi ta gnusna snov –
in kamor pride, valja se po tleh
in koder gre kot zajklja išče greh.

Neznosen smrad zavija tod: ne vonj,
ki silil bi pod nos in zvijal lice,
drugačen – tak, ki lega kot demón
na dušo ali sram v oči device.
Zaboga, na peklenski panteon
so nas zvezali kakor pse in psice –
ne v vice, pravim – tu ni gnade, dnine,
ne pravde, milosti, ne odškodnine…

Pa kdo so ti, ki titule časti
nosé po žepih? Pa od kod – z neba,
morjá, iz zemlje, šum – se jih lovi,
kot polhe, race, ščuke iz voda?
Je to orfejski rod – rod teh ljudi –
ki ovcam hlevske orglice igra?
Samí volóvi, zgleda, bodo orali,
pastirji ustave, hlapci red pisali.

Iz hlevov, staj v salonske plemenjake;
otrpli do ušes, brez rok, brez nog,
brez duš, krvi – kot zrl bi mrtvake,
ki iz zemlje jih potegnil je sam Bog –
ali pekel, da vrže svoje spake
med nas in svet napravi jim v brlog –
kdo ve, a spačili so kar je sveto,
skazili in obrnili v prekleto.

Prišla je zver, pometla v prah malike,
svetišča pretesala si v dupline;
po stenah, če pogledaš, vidiš slike,
na težkih platnih barve mrhovine –
nove malike; čudne so oblike,
okvirji so še stari, iz zlatnine,
v kotičkih naokrog gori zlato,
nad streho dviga novo se nebo.

Na naših dušah je zagnezdil črv –
ječar, ki pazi misli in nogé;
do naših kamric je potegnil brv,
kot suho robo na semnju srce
nam je razstavil, strl ga, odprl –
vsak potni romar, ki tod mimo gre
se usekne vanj; koliko ust ga psuje,
koliko psovk gospodov obrekuje;

a kdo ga bo otel, kdo skril nazaj
v temó, kdo vzel ga bo iz strašnih šap?
Ta kraj ni več, da bi mu rekli raj,
nov veter nima več prijaznih sap;
je še kje dver, ki je ne straži zmaj,
kak hram, ki skozenj vleče sveži hlap,
kak tihi gaj, kjer piha iz hladnice,
nekje, da vdihneš še lahko v nosnice…

Zdaj treba je kupiti sne, le tam,
bojim se, ostaja še kaj divjih paš
za nas divjake; tam bo nemi hram
in v njem natočimo si sekt in draž;
drugam ne gre, povsod gre s tabo sram,
povsod ti toči iz zavistnih čaš;
na tvoj rovaš ti pljuva pa naturi,
na isti vzrok se koža mu mehuri.

Razmišljal sem o tem: nekoč pred časi
je v svet privekalo to čudno zlo –
od kod – kdo ve – in raslo je počasi,
počasi, kakor platno čez nebo
je šlo, da se čez zadnji rob prekvasi;
kot mrest se je napelo čez zemljó –
ta isti mrest, če ozreš se gor v nočeh,
boš videl rasti v njihovih očeh.

Ko midva sva pohajala okrog,
se spomniš teh ljudi, ki so plazili
pogledi jim kot kače skozi glog;
kako so tu pa tam glave staknili,
ko v ksihtih se je risal dvom, poróg;
v kretnjah, v očeh so kako stvar odkrili,
v dotikih, smehu – vem, da sva pazila
a tu je dvom že majhna stvar zvabila…

Gotov ni bil nihče, da ljubim te,
še manj, da mene ti; da sva si blizka,
a kdo bi vedel, da med nama vre,
da v najinih očeh se nekaj bliska,
da tu je moški, ki v ljubezni mre
in tam njegova draga… odaliska …
te klade pa je gnal le beden sum,
še brez nosov bi njuhali parfum…

Če bi iskal kak ogenj kdaj pri njih
si boš pepel otresal z nog; kosti
še najdeš vmes, a čez bo vlekel tih
levant in čul boš kakor da ječi
zgubljeno dete; grozen ta navdih,
ko bi iskal si lučko sred noči;
s poti bi moral tu korak speljati,
kak drugi rod in drugi svet iskati…

Ni to nesreča bednih duš, povej?
Bolest, ki dela jim razum kozav
in se drži v možganih kakor klej;
bolnik – pa ti verjame da je zdrav,
dremav pa misli da je Prometéj;
povej, je še kak up tako lokav,
da vlači reveža kot plug po blatu
in ta verjame mu, da orje v zlatu…

Ta rod, trdi, pozna življenje:
umreti moraš, da bi hodil živ,
ta ista vrsta ve za hrepenenje:
živeti tu nič več kot za arhiv;
ta človek, ki je rójen za trpljenje,
ki gologrud bo padal sred kopriv,
ta prede kakor mačica – do smrti,
lenivo, tiho kakor uš na trti…

A kaj je našega pri tem? Na tuje
nas treščil je vihar med kalibane;
ja, tujci smo, ki nas usoda psuje,
peha okrog po cestah kot cigane –
ni res? Pekel – še ta nas objokuje,
še tam, trde, bi nas požrle vrane;
a to je mala stvar, da si cigan –
ta mora okrog, cel svet mu je za stan.

Si tudi ti po svetu šel zato?
Nikjer doma, kot ahasver, da bi
spokoril greh? Mar ni bilo tako,
da te nemir potegnil je s poti,
da šel si, sam, med nebom in zemljó;
popotnik, ki ne ve, kaj ga teži,
skrivnost ga žene, vleče mu korake
čez polja, ceste, morja, pod oblake…

Na romarske poti sèm v svete kraje
po olje za srce, ki ga izpil
je čas; tako si rekel – dušne vaje,
da bi iz novih vod se prerodil;
čez prah, morjavo, v naše tople gaje,
med bogotaje, da bi z Bogom bil;
pa bi si mislil, da bo príšel dan,
ko boš rojén in hkrati zapeljan?

Utajil si srce, to veva oba,
in ga pribil na križ; ovčja kupčija,
če zlato runo za drobiž proda;
srce – v pepel in haljo se zavija,
da bi utopilo kri in glas mesa,
z mirili, čajčki, z leki se zapija,
trpotec išče si in črni blen,
da bi zazibalo si trpež v sen.

Utajil si, kar Bog ti sam je dal
ko si privekal v svet; pohodil cvet,
pogledal stran, ker je odsev lagal,
zanikal nrav, ker je kršíla red,
ohromil jezik, glas, ker se je znal
smejati bolje kot ostali svet,
iztaknil si oko, ker je drhtelo,
ko bi drhteti ne goreti smelo…

Koliko let v temí; preveč, se zdi;
omama reže čas in dan se usuje,
da kdaj, ne veš, kot listje sred noči;
a glej jo, ptičico, ki ne potuje,
ki je s teboj in s tabo jé in spi –
poznaš ime – gavran je, ki te kljuje,
po prsih ruje ti rumeni kljun,
vse dni, noči te cufa ta mrhun.

In kje je Herkul, vprašam, da ga ubije
in sname tebe iz okov? Gospod
ga pošlje, v čudno znamenje zavije –
in prav takrat, ko tebe zvabi pot;
vidiš, to božje seme sugestije
ti je korak poslalo sem na vzhod;
in kaj te čaka tu – kar si iskal
a slep, da bi iz srca to sam prebral.

Ta pot, usodna pot v Jeruzalem,
od tam v Damask – če bi ne šel na njo
in kakor Pavel romal gor, ne vem,
če bi se srečale poti tako…
In glej, v Damasku si končal, a v tem
te nekaj žene dalje pod nebo –
le kaj je to, kar prideš v Tir iskat,
sploh veš, kam greš, kdo si in kaj bi rad?

Previdnost ve; ona ti pot tlakuje,
da v mojem Tiru bi ponovil krst;
po njeni sledi ti korak potuje,
po višji sili čevelj brede prst;
in končno tu – kakor po sklepu nuje –
in tisti dan, ko bi presekal trst –
se to zgodi – rodi se nov, star zvêne,
ko dvigneš se iz vode, ugledaš mene.

Slučaj? Da se tako naključi dan…
Ni treba, da je Bog, nebo, usoda,
le to, da veruješ, da si predan
in videl boš ta plan kot od Gospoda,
da ni brez zvezdnega prahu postlan,
če še tako te vara kot zabloda…
Sanjaš in slepec sploh ne veš da spiš
in vtem kot spiš, verjameš da bediš…

Tu, dragi moj, ni moke za laži;
v očeh se je pisalo ti – življenje,
in skoznje je govoril Bog ljudi
in gledal sem v zrcalih koprnenje,
nemelo je, da si želi, želi;
v želodcu je vzkipelo šelestenje
in dregnil me pod bok nek sladki trn
in k tebi premec je obrnil krn.

Otročja stvar, mar ne, da padeš v to
kot dež z neba; da v glavi ti razbija –
kot da je nujna stvar, da je tako –
in v udih ti trepeče, v grlu zvija,
iz nog ti gre v srce, od tam v glavó
in zdi se ti, da je vse skup norija,
da je nemoški ta zanos, bolan,
a je prepozno, da bi zbežal stran.

Dve duši dveh svetov sta spletli vez –
če snamem te besede ti z jezika;
jaz bi dodal, da tu je še kaj vmes:
nek čuden kvas, ki kakor trobelika
zagorel je prek duš in prek teles,
srce, ki v srcu našlo je malika,
oči, ki v tvoje so se zaljubile
in tvoje, ki so v mojih se zgubile.

In ljubim te še zdaj, neskončno! V vek
bom vlekel to priznanje in metal
ti ga pod nos; ti skala si in breg,
kjer barko bi usidral in zvezál;
ti hraniš mi ambrozijo in lek,
ognjeni janež in mogote kal;
in tu bom to iskal in najdem te
kjerkoli si – če hočeš ali ne.

Tako bom delal, da se vrne čas
iz tistih dni, ko sva za dva živela,
da spet bo kot takrat, ko sva kot klas
pod vetri drug za drugega drhtela;
še pojdeva, še enkrat do ekstaz,
še pride sladki dan, ko bo zapela
spet muza nama čez Parnas; to vem –
gotovo bo tako – to ti povem.

Kot da sem spet zaljubljen – in verjemi,
če so laži, jih jemljem iz srca –
beseda je, ta tihi glas, ki vre mi
kot zgoč vulkan, ki spenjen sili z dna;
to znam, iz sladkega jezika gre mi,
saj veš, kot dete je, ki se igra;
pa veš, da bi prodal ta glas, nemel,
če le trenutek bi te zdaj imel?

Ne morem kaj, da bi na one dni
ne vlekla me spomin in ost peresa;
moram pisati, naj papir ječi
in srka bolni sok mi iz telesa;
saj sem le mutec, jezik mi molči,
kot ptič golič togujem dol z drevesa;
a glej, ko umolkne jezik, glej pero –
pero kriči kot orel čez nebo!

Ko se dobiva, greva na šerbet!
Da ti poplačam dolg za povabilo;
in vse bo kot takrat: klepet, pogled,
ki vanj se je oko z očesom zlilo,
pa glas, bližina, pa enak trepet,
ki v njem se je srce s teboj pojilo;
ker ko sva šla od tam, sem bil pijan,
zapreden kakor otrok v sne – zavdan.

Pa ti, ki si me gledal kakor mož,
tajil, da v dušo se ti pne vihar
in skrival pot v dlaneh – menda ne boš
lagal si, da je bil le bežen žar,
le piš, ki je upognil nekaj rož
vrtiček pa pustil, češ, kaj mu mar;
tu vmes je rasla lilija in venela,
ko padla ti je v dlan, je zacvetela.

Jaz vem, da v prsih kamrica se hrani,
da bo spomin še kdaj postal meso
in ti, da bi mi sipal sol po rani,
če rekel bi, da ne želiš več v to;
si mar pozabil črni biser v slani,
ki utrgal se je in ti pal v oko –
je mar kdo drug mi ta imena dal,
kak drugi glas ljubezen mi priznal?

Povej, bo volk pozabil sočne trate,
galeb na sinje grivaste valé
pa medarica kutine brstnate
in ribič, kaj mu vrglo je morjé?
In ti pozabil bi noči zvezdnáte,
ko spletale so potne se roke,
ko je krog naju gorel sladki zrak
in vzdihe štel nama poletni mrak…

Mojbog, Lucien, bi mar pozabil nase,
pustil naj seme na čereh umre,
da harpije požro vse tiste čase,
srce pa v rov, da se kot krt zapre?
Name, na oči, ki so te vlekle vase
in ti ponavljale, da ljubim te?
Pa imaš rokó, da strgaš jih iz globine,
da zmečeš med kosti vse te spomine?

In jaz naj ostanem tu, trohnim brez njega,
ki ukral mi pokoj je noči; kot tat,
ki bi se plazil in ne želel zlega –
le kak rubin in biser, prstan zlat…
Saj jaz bi dal mu več, nasul mu vsega,
kot levu bi nastavil mu svoj vrat,
če bi ta zali tat še mene vzel,
če bi, če le, za sužnjo bi mu šel.

Pa saj sam vidiš to, če bi izkopal
spomin si pred oči; le pol sem jaz,
nesrečnik mračnih dni, le divja kal,
ki zemlja si ji ti; saj prosim čas,
pomlad, da bi spet popje v šop pognal,
da bi se nagnil k njemu tvoj obraz,
da bi ga utrgal in popil vonjave
in legel z njim kot z ljubo v mehke trave.

Vidiš, ta up me kliče za bolnika
in vara me in plete čudne sne;
kot volčja češnja je – privide slika,
njen strup mi čez oči kopreno tke
in kaže tisto, kar se mi izmika;
oba pa veva, da pozdravi me
le lek, ki nosi ga gospod s seboj,
ko bi ga imel, bi ozdravel takoj.

Želim te, vabim te – priznam; v dlani
polagam ti poljube, na daljavo
bi rad po slu besed ti vnel oči,
raztrgal drob in prah nasul ti v glavo –
da bi me ljubil spet; glej, dren štrli
mi iz srca in v kelih točim spravo,
tresavi prsti ga drže – boš pil,
storil enako, iz svojega dolil?

Zapeljal si me ti, ukral čez prag,
na pravem mestu ležal sem, bi rekel –
kot novec, ki ga najde siromak,
morda zaklad, ki bi ga v kralja oblekel…
Saj nisi ti, ki bi se slekel, nag
za višje cilje se po trnju vlekel –
zakaj, če višji cilj je tu, med nama,
zakaj na trnje, ko je tukaj slama?

Ljubi, ti nisi to! Nimaš semena,
da bi zatolkel dušo si v zemljó,
ne rok, ne nog in ne srca, ramena,
da bi jih mučil in ječal v nebo;
poglej se, človek si – meso, ne pena
in kri, ne prazna senca nad vodó;
poznam to stvar – verige iz zlata,
krasne, ki delajo iz človeka psa.

Ostalo je spomin, pšeno besed,
ki se mi valja v glavi; bagatela,
ki naj te žge, dokler ne prideš spet;
usoda bi drugače ne hotela –
spišem jo sam in ji poženem gred;
mogoče bo na skalo, kleč zadela,
ne vem, a to, Lucien, mi preostane,
tako si zližem ali strgam rane.

Spomin, ovit v pastel na to, ko sva…
…bila zaljubljena, ko svet je ždel
nama v rokah od zemlje do neba,
in vmes nek duh – kot nad vodámi – vel,
kot da se z dvema dušama igra,
kot mladi veter tiho je kipel
in naju suval v bok; o, te puščice,
ki z njimi Amor je zabadal v lice,

le kje so, da bi spet cvetelo, rdelo
in kri, da bi se mešala v belino;
le kje, sprašujem, vse kar je bolelo
in trgalo in žgalo brazgotino;
ko je hladilo vtem pa že gorelo,
ko je kot piš prišlo nama v duplino,
zmetalo, razdejalo vse povprek
kot barčico, ki jo zabriše v breg.

Veš ti, zakaj je šlo? Zakaj vetrov
ni, da bi vlekli jadra čez morjave,
zakaj je padla barki grud na krov,
zakaj ne reže premec več v širjave,
v valé, v sinjine pod lazur in sol,
zakaj ponikle so v meglé bleščave?
Jaz bi, da bi še plula čez vodé
kot dva galeba, ljubčka čez morjé.

Ti ne? Pa pridi sem in to priznaj!
Zaklad in amfore slasti razlite,
na dnu morja v temáh je najin raj,
Lucien; iz kamna si, če ne boli te,
iz jekla, če ne zvija te ječaj,
ko gledaš najine stezè – razrite;
je torej zate prav, da je tako,
da veter nosi žlahtno kal v nebo?

Mojbog, da naj ti rišem te spomine
in da ne hropem naj ob tem kot mrož!
Naj trosim kakor zrnje tu skomine
in vtem pozabljam, da si bil ti mož,
ki zanj v nočeh in dneh sem grel blazine?
Boli me to, skeli, kot da bi nož
krvnik narahlo vlekel mi čez žile,
kot da bi kaplje trnja name lile.

Težim kot deva; saj sem bolj dekle
kot fant; zares, na žensko si se ujel,
na žensko, ki ji oko po moškem mre,
srce si in ambicijo pripel.
In kaj je zdaj? Je črv, ki te žre,
da si zavrgel sne in hrepenel,
in da je fant ti tisto sladko dal,
kar bi pri ženski moški si iskal?

Mar nisem bil kot ona čez in čez –
še sam si zval me ljuba, sladka, brhka …
Vendar si ljubil ptičko brez peres;
resnica je razkošje, težka, srhka
pa vendar, dragi, pelje do nebes
čeprav je kakor gola ptička – krhka;
ko bi v moža me red narave skázil,
jaz pravim, da bi sploh me ne opazil.

Ne ženske, moškega si ljubil v meni
ki v licih je kazal ti mik svetá
s katerega ni bil; kot mladi ženi
si silil mu v oči, naj se preda,
ihtel mu: prosim, sobico odkleni,
naj te použijem vsega, prav do dna;
Leagru, dečku sopel si v obraz,
v poljubih puščal lepko, mokro gaz.

Ferdinand, ljubim te, si rekel mi.
Mene, Lucien, ki ljubil sem v zahvalo,
da ljubi me tak mož, kot bil si ti;
nebo je zrlo naju skoz kukalo,
ko sva bedela v nedrju noči,
čez okna se je kradlo in pihljalo –
začimbe so sladile nama pot,
v poljubih srkala sva majski plod.

Jaz sem, ki z njim si pel se na vrhé,
deviški mleček kradel mi iz globin;
jaz sem, ki si poljubljal mi noge
kot da bi srkal kaplje bisernin,
ki sklepal si za glavo mi roke
in gledal, ko ječal sem ti z blazin;
in točil sladko seme iz mehov
in stapljal vame to nebeško snov…

Prvič, se spomniš? Tisto majsko noč,
ko trave zibali so v spev škržati,
kot deški zborček pod nebo pojoč;
z zvezdámi, kakor jadrale bi v jati,
posut je bil ves nebes, tih, mrjoč;
in najin duh je bil iščoč, pred vrati,
v temo se skril je, kakor mesec v mlaj,
na pragu, ko ne bo poti nazaj.

Sedela sva in gledala čez dalje,
kjer noč je zlivala nebo v morjé;
zefir je tu in tam zaplal čez skalje,
nagrivil vrat, ramena in roké;
primaknil si se k meni iz razdalje,
ogrnil me, pobožal mi lase,
poljubil me na lice in na vrat,
dotik je bil sladak, kot sat, možat.

Da ljubiš me, si šepnil mi v uho;
vrtelo se mi je, v glavi šumljalo,
v mečavo se topilo mi telo;
saj gledal sem, oko je v snih plesalo
a sem pozabljal dih, izgubljal dno,
in čutil sem – srce – kako je tkalo,
zapredalo se s tvojim v pajčevino
dišečo kakor ambra, mehko, fino.

In moja duša! Bolna in kipeča,
preveč sladkosti je za njen kalup,
pretežek biser ji naplavlja sreča,
le nitke ji držijo šive vkup…
Iz pravljice je; lepotica speča,
ki z ust poljub ji srka grenki strup,
da se zbudi in spet takoj umre
v slasteh, ko reče mu: o, še bi, še…

Prvi poljub. Kot bi Boga spoznal;
kot bilka, ki jo žene skoz tokavo,
tako je duh čez žile prhutal;
zapustil bi me in zletel v širjavo,
če bi ga ti na ustih ne držal;
britev je rezala v meso skušnjavo,
raztapljala ji bele ude v med
kot bi varila kako sladko jed…

In prva noč? Se spomniš? Resna stvar…
Nedolžna vendar, ko jo krije noč;
menda je to prišlo kot božji dar,
kot ogenj padlo je z neba – v pomoč,
da bi še nam sladil kdaj njihov čar
in bi delili si božansko moč;
in midva sva ležala med bogovi,
večna, nad zemljo, morji in vetrovi.

Takrat si bil nekdo, ki me je snubil;
čez dan le drug, prijateljsko predan,
čez noč pa mož, ki se z menoj je ljubil;
moj mož, iz božje kamrice speljan,
kjer je življenje večnosti obljubil
ob vodi, kruhu, raševini vdan –
ki pri Gospodu je luči iskal
in našel jo, ko je z menoj ležal.

Ne spravim teh spominov iz glave! Nočem;
razsul bi bisere, razlil zlato,
pogubil vrtnice po pesku žgočem;
srce za greh bi štelo mi to zlo –
ne morem jaz sem jaz in jočem, stočem
in tuge se mi mešajo s krvjo;
a sem vesel, ker boš prebral, zadet,
se spomnil in morda – zaljubil spet.

In rekel boš, želim si, moram tja
k njemu, da mu povem, da mi leži
na prsih težka stvar – da ljubim ga,
pri njemu sem doma, tam duh živi,
na toplih penah, na valeh morjá,
v Tiru, kjer morski zrak poljub sladi;
pa pojdem tja, na jutrovo, do ljube,
povem, da je le ona, da ni druge.

In spet bova kot romarski duet
čez uličice, čez stezè frlela;
in spet bom bežal pred teboj in sled
boga bo v etru dihala, drhtela
in plapolal bo tisti deški pled
in ambra znoja čez obraz puhtela;
lovil me boš, zmuzljivca, Ganimeda,
ujel ga in izpil mu z usten meda;

in pade noč čez strehe, mrak na tlake,
in zvežejo za hrbtom se dlani;
nihče ne vidi, gleda pod korake,
nikogar ni, da bi prežal v temí;
pritisneš me, položiš na zidake,
stisneš, da ljubka stvarca zaječi;
mojbog, ječim – če sliši kdo – brž stran,
le hitro ljubi moj, podam ti dlan,

zbeživa zdaj, pustiva uličice,
naj mrak se sam ščegeče ob zidove –
mene boš gledal ti; oči tatice,
ki se za njih srce za sužnja zove;
položiš me kot jagnje med tančice,
kot da bi žgal v nebo me za darove,
razkleneš mi ročice, nežne, gladke,
použiješ me kot nektar s trte sladke.

Globoko diha noč, ječi v nemoti;
če bi jo čul, bi rekel, da je kdo,
ki se predaja poltnim snom v dremoti;
leživa, pleševa kot piš z nočjo,
medeni hlapi se tope v goloti,
razliva po rjuhah se meso,
in balzam, tisti sladki, v seme vtkan,
opija te, poji, da si pijan.

To je pogovor duš, Lucien; duha
imata zmenek, tvar je le polnilo;
kot da bi letel in podrsal v tla
a ostal bi v zraku in razmahnil krilo;
postaviš se in piješ iz žil sveta,
z neba pa trgaš češnje za krepčilo;
daj duši posteljo, da se spočije,
daj ji besede, kruha, da ga užije.

Napisal sem, kot je bilo. Takrat.
Na sled spomina sem metal vrstice;
klical in zval sem te neštetokrat,
prekopal v mladi glavi si gredice,
da prideš me, ko stopim ven, iskat,
da me pogledaš spet – v oči tatice,
ki je zacoprala srce moža,
peljala ga iz pekla do Boga.

Na koncu vam dolgujem še pojasnilo, ki bi utegnilo razplesti konec te zgodbe. Lucien je pismo zagotovo dobil in prebral. Iz istega vira sem namreč izvedel, da se je novembra leta 1901 ponovno odpravil na romanje v Jeruzalem. Tako je zapisano. Istega leta je bil meniški red v opatiji razpuščen in o Lucienu se od tu naprej ne ve nič več. Verjel bi, da je Lucien šel takoj, ko je prejel in prebral pismo. Toda verjel bi tudi, tako me napeljuje občutek po tem, kar sem izvedel, da ni odpotoval ne v Jeruzalem ne v Damask, temveč v Tir k Ferdinandu. Morda sta šla v Pariz, morda sta ostala pod žametnim nebom.