sonet 16

O, mična dota zemeljske miline,
posest nasula si v oči mi drage!
A ko na leta tvoja čednost mine,
ko čas odtegne ti opise blage,
da moškim, ki so nekdaj te slavili
postaneš prah spomina, stvar pozabe,
ljubimcem, ki v prisegah so te pili
opuhlo zrnje v službi prazne vabe
in sladkim prošnjam laskavih nravi
oddaljen lik nagubanih potez,
bom gledal cvet postarane polti
in v barvi las srebro cvetočih brez
in v žametnih očeh prav tisti žar,
ki leta so zaman mu kradla čar.

• Ona
• Starost