Na mojo obalo je zaplula barka,
vkopala sidro v vodo brez valov;
spustila so se jadra, prazen krov,
na premcu v silhueti suha starka.
Ta barka nima oken, ne imena,
dva črna jambora koščena križa,
njen trup pogrižen od soli in sviža.
A kdo je ta, zarotniška sirena,
ki se ne gane, ki samo stoji?
Zdaj vidim jo…
Objave po kategoriji
Soneti
VIEW POST
VIEW POST
Prav vsak večer se odvrti obred,
še en zasuk prastarega kolesa:
ko sleče plast se za plastjo s telesa,
da ostane le še siv raztrgan pled;
utrujen se pogled mu več ne zgane,
obilje let je posušilo oči,
in v duši trikrat toliko se zdi
je nožev, ki so rezali ji rane.
Ognjišče belo, davno pogašeno,
v pepelu…
VIEW POST
Njen hrbet je usločena skomina,
speljana po vijugastih poteh,
njen smeh privit v bakrenastih lučeh
in za očmi rumena zelenina;
njene mečice so bele kokete
v lupini živih kvašenih ostrig,
čez njene gube poplesuje šik
in preko ust vročica cigarete;
na bokih fino sedlo, podloženo,
lepo krojena duša seda vanj,
njen gib je aroganten, zaigran
in njeno nedrje je uglašeno;
njen…
Gledam te v belih kremastih lučeh,
na golo dušo oblačiš negliže,
na gole čute, meča in roke,
in tvojo senco ujeto tam na tleh
v maslenomehkem tangovem koraku,
kot gibko skico golega telesa;
ti nisi tista klasična metresa,
dišeča po parfumu in tobaku;
tvoj vonj je čudežen nemir nosnic,
tvoj pot razgreti biseri ledu,
na počesanih vekah ni prahu
in…
Tam je sedela ljubka gizdalina,
oči so se posedle v njenem krilu;
kofetarica v jutrnjem kadilu
s konicami na ročku kapučina.
Ples jutra je vrtel lenivi čas,
na tlakih, tam pod njenimi petami,
kjer se v sivini moški pogled mami,
lepljiv bonbon rumen kakor topaz.
Še vodo, prosim – reče lahka struna
kakor napeta z usten do glasu
-…
VIEW POST
Tvoj glas je ples pouličnih vetrov
obutih v črne pernate sandale,
tvoj vonj je španski bezeg iz vrtov,
v očeh imaš zapaljene ferale,
v ušesih miniature iz ostrig,
vkovane v mehko kremasto meso,
na licih belorud dekliški šik,
ki vega med mladenko in gospo.
Odeta v malo črno pelerino,
kot veverka…
VIEW POST
Ti, ti plavuša s tihimi očmi,
ki si prišla kot listje na vetreh,
s šumljavimi koraki, brez sledi,
z granatnosladkim jabolkom v dlaneh.
Ki si prišla iz penastih morjav,
umita in polikana sirena,
ki je po njej večer še v noč dišal
in so se v njej izgubljala imena …
Ki si prišla v beneškem negližeju
kot tista…
VIEW POST
Na golem vlažnem jutru si ležala,
uropana metresa spod noči,
kakor Europa starih slavnih dni
ko je na kretsko mivko pribežala.
Na postelji peščene mahovine,
svilene črne vajeti v dlaneh,
bahave plamenice na laseh,
oblečena v jutranje bakrenine.
Kakor ubegla sužnja iz seraja,
z arabskimi kaduljami v očeh,
poležkajoča in vabeča v greh,
z glazejem golih pet na pragu raja.
Tako…
VIEW POST
Nekoč pod zvezdonebno polnočjo
me je obiskala progasta volkulja;
prišla je tiha, gibka kot jegulja,
čez divji mah prijet me za roko.
Z leščerbami visečimi v pogledu,
v pepelno sukno počesan hrbet,
na bele dojke pripasan korzet,
kot mesečna Diana pri obredu.
Potem pa me kot jagenjčka zasnubi,
da stakneva se v mokri volčji ples,
da pleše v vrtežu…
VIEW POST
Na divanu razleknjena Junona,
kakor salonsko krzno nad nočjo,
odeta v tisto hčero Babilona,
ki je trosila rajski sad v zemljó.
Njen dih je tih, kot sladki dež šumljav,
mehak šanson, ki zapeljuje uho;
šampanjec je nališpan, migotav,
zlato se meša v ruž in ruž v zlato.
Njeni lasje imajo okus bourbona
in v barvi povečerjenih valov
se ljubita…
VIEW POST
Včasih se te ne morem dotakniti;
takrat kot glasba slepo padam nate,
s pepelnatim dotikom stopam vate,
kot da z roko bi se te bal raniti.
Takrat te božam z nevidno dlanjo,
kot mesečina, kadar lega v trate
in gali zlatolisaste zaplate –
ne čutiš je, a vidiš jo lahko.
S prsti tipam semiš tvojih oči
in štejem…
VIEW POST
V ošabno deklico si se odela!
V očeh Lolite se taji gospa,
v očeh gospe pozverjena gazela,
muzava žadooka se smehlja …
Na postelji usanjan amoret,
ožarjen skozi potne žaluzije;
pogled je čmrlj, ki se spušča v cvet,
da se iz nedrja medu napije.
Smejoča si, stopala plešejo,
v koketnih menuetih valove,
in žarki se love in češejo
z bakreno…
VIEW POST
Oktobrske palete, siv flamme,
potujčene oči na ulicah;
bledikavi koraki in roke,
gorkota duš v pogubljenih meglah.
Nad glavami ugasli lampijoni
v spomin na prošle razbežane dni;
v ušesih tožni klošarski šansoni,
čez topi hlad po kostanju diši.
A dama s psičkom stopa kot dekle
v rjavem trenču z julijem v očeh;
v karminu krit nasmeh prikrito mre
kot da…
VIEW POST
VIEW POST
Terasa, débel mesec, suh muškat.
Na črnem platnu si ležala ti,
devica zlatoruna v kras noči,
nališpana kot muza za pomlad.
V nasmeških deklica, v potezah dama,
vabeča v ples razgaljenih ramen;
sirena, ki jo mika mladi plen,
silfida, ki jo žene sladka drama.
In v silhuetah se je kril obraz,
v polsenci gorel lahkoživi rouge,
v obsenah se…
VIEW POST
Pa sva se našla. Midva. Ti in jaz.
Argoška Hélena in mlad cigan,
razkošna Klara, smrkav Donjuan,
na kresno noč kot oglje in topaz.
Pa veš, da je sedel tam podlež, tat,
ki ti je kral mečavo iz oči,
zlato iz las, ki je želel noči,
da bi lahko ljubimkal beli vrat?
A k vragu Laure, Venere,…
VIEW POST
Vstopila sva; v orehovi lupini
pod kozjo vprego švistnila v nebo;
svečana noč je sopla in srebro
v valeh je plalo doli v mesečini.
Na polšjih hrbtih so drveli čez,
na zajčjih uhljh vpregle karavane;
v demonski vrtiljak antinirvane
sem se peljal pozersko kakor knez.
In ona – bleda kneginja noči
in jaz zavit v lisičji kardigan;
in gledal…
VIEW POST
Polnoč. V barok ovita je prišla,
z odrto kuno, oniksi v laseh;
rdeče petke so ječale v tleh,
med deskami je vleklo iz pekla.
Polomljen angel, lišpana za ples,
v muslin odeta čez apneno polt,
in v žadast kinč varjen čez ljubko golt;
eskort ob Beatrice do nebes…
Pletenka medenjakov na rokah,
in šminkaste konture za posmeh;
vem, žabja…
VIEW POST
Gospa, priznam, le tvoje ime poznam!
Kot pesek, ki ga vroč saharski piš
nasuje v dlan – toliko te imam –
rubin, ki teče mi z dlani kot sviž…
Še več priznam, poznam še tvoje oči!
Zatrapal bi se bil v plašljiv lazur,
umiral v njih, kot dren, ki se raztli
skeleč v poslednjih plamnih vročih…
VIEW POST
Tako tako, razpokal je škrlat,
šepáva muza, ti s cvetočih lic;
z visokih pet si kleknila v copat,
z nebesnih grud na tolsta pleča vic.
Grenak okus se vleče ti z jezika,
tak kisel, žaltav je postal poljub
nek čuden destilat se ga pritika,
kot da bi babjo slino mešal v strup…
Razvezana sva, muza – ti…
SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi
Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem, ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.