Soneti
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
Kaj, svet, zardevaš da sem te spoznal?
A daj, saj nimaš več cvetočih lic,
kaj sram ti zdaj tajil bo sled bledic,
ni burk na tvojo karto up igral?
Si svet, da le srce bi goljufal:
ta plitki smeh – ta laže za poklic,
dekline plastičnih oblin, nosnic
pa cvetke, ki ne ženejo iz tal
pa brenki…
VIEW POST
Nebo, plesnivi strop razpenjaš v šir,
pod tabo zemlja, živim srcem ječa —
pekel, ki greh mu je razgrnil tir
in črve zaredíl človeku v meča;
navdih mesa, vijolice livad,
prijatelji, poetov lažni med
in strup besed – ni vse to stud in smrad
v očeh, ki zrejo tja na oni svet?
A jaz, ki v olju…
VIEW POST
Mladost, prav zdaj povila zadnjo si
pomlad in snela lahkoživost dnem,
prav zdaj, ko se otroška vnema zdi
prikladna nujnost, da se je zavem.
A ti me pahneš samega v ta svet,
za pot le malho sladkega spomina
napolniš in kak klavrn nasvet
pritakneš meri grenkega pelina.
Naj blodim kakor pankrtska zalega
iščoč toplino gnezda; kot nekdo,
ki ga…
VIEW POST
O, mična dota zemeljske miline,
posest nasula si v oči mi drage!
A ko na leta tvoja čednost mine,
ko čas odtegne ti opise blage,
da moškim, ki so nekdaj te slavili
postaneš prah spomina, stvar pozabe,
ljubimcem, ki v prisegah so te pili
opuhlo zrnje v službi prazne vabe
in sladkim prošnjam laskavih nravi
oddaljen lik nagubanih…
VIEW POST
Glej, sipko listje vse porumenelo,
nič več krog popja ne brenči in leta;
in barve, glej, ki v njih je vse cvetelo,
osute v prah, nič več se ne razcveta;
in v tem, ko hlad je jutro posrebril,
da pokori si blagi dih jeseni
in zrak nevidni hlap z meglo prešil,
kot za okrasje jutranji kopreni,
sem…
VIEW POST
Ko čas pokrije sladko mero let
in minejo užitki in burkaštva,
ko bo za mano tekla polžja sled
in ko bom poln tečnobe in nergaštva –
boš vsemu vkljub branila najin stan?
Prevečkrat namreč vztrajnost se preda:
ko njemu čas prešteva vsaki dan,
prav ona vname drugega moža…
No, tudi da enkrat se razcvetiš
iz tujega semena -…
VIEW POST
Ves tih večer poškrlati nebo,
ko dan ovija se v dremotni mrak
in vedre prsi zaskrbi le to,
kako použile bi še zadnji zrak.
Pošle so sence dnevnega baroka
pod enolik značaj temé, spustil
se sončni prestol s svojega oboka,
ko zadnji žar je mlado noč lovil;
srebro neba zdaj porok je svetlobe,
svečava v njem edina tolažnica;
a…
VIEW POST
Poglej tja dol, kako se v dalj morjá
potaplja žar večernega škrlata;
si gledala že kdaj ta obred neba,
ko v vodi tone rdečkasta pozlata,
in ugaša večna luč ti pred očmi:
kot da Faeton bi treščil voz v morjavo –
ta mlad bahač, ki si nebo lasti
in vtem umira za ponosno stavo;
ko gledaš v…
VIEW POST
Čeravno dam na usta ti škrlat,
v pogled skrivnost, smaragde v dno oči,
bi ti po svoje le povedal rad
kako te vidim jaz, ko daješ mi
v navdih podobo ženskega srca;
dražeč šepet iz tvojega glasu,
te nežne kretnje, ki jih vžiga sla,
dotik, ki vnema toplo sled potu…
Kot v rosni balzam na dišeči cvet
me…
Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem, ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.