Na mojo obalo je zaplula barka,
vkopala sidro v vodo brez valov;
spustila so se jadra, prazen krov,
na premcu v silhueti suha starka.
Ta barka nima oken, ne imena,
dva črna jambora koščena…
Prav vsak večer se odvrti obred,
še en zasuk prastarega kolesa:
ko sleče plast se za plastjo s telesa,
da ostane le še siv raztrgan pled;
utrujen se pogled mu več ne zgane,
obilje…
