VIEW POST
Nad mestom trpoli poletje;
valovi opečenih streh
se zibljejo na toplem vetru.
Z neba se strga bel oblak.
Nad mesto toplo prho izlije,
da zadiši polit asfalt.
*
Vroče so julijske noči,
napete na razbeljeno
zemljo, ki jo je stolkel dan.
Na nebu ne gorijo zvezde.
Ugasnil jih je soj luči
in vžgal skrivenčene postave.
*
Poletje je čas idealov.
Cukreni, medeni, masleni
zgorijo v…
VIEW POST
Rumeni topoli šumijo
nad plastiko sivih grobov,
v pomračeno zarjo kipijo
iz korenin mrtvih rodov.
Globoko nemijo poti,
počasi drevenijo v mraku.
Na grobu treh mladih deklet
je črke pokrilo mahovje;
pod belim kamnom v cvetu let
tri duše so našle domovje.
Mogočni stojijo topoli,
ne gane jih žalost deklet.
VIEW POST
VIEW POST
Cveti pomlad
na bilkah razlita.
Sv. Barbara
na holmu pozvanja.
Nad njo oblak
v podobi brezlični.
Komu zvoni,
življenje naznanja?
*
Večni nomad,
brezpotnik življenja,
stolčenih nad
v brezimnih molitvah
po cesti gre
v prašnáto sivino.
Komu zvoni,
življenje oznanja?
*
Ugaša dan
na rdeči gladini.
Temno nebo
požira daljavo.
Sv. Barbara
se s holma priklanja.
Meni zvoni,
življenje odzvanja.
VIEW POST
Noč je razprla vesolje, s temne poti
se je izpahnila goreča repatica
z nebes.
Na preprogi neba je razsuto pročelje
Boga, ognjenih planetov in nemih belih
teles.
Slišal sem glasove polnočnih melodij,
skovike in krike in volkove tuleče
skoz les.
Trope sivih jelenov rdečih oči,
šumotave skoz praprot zeleno rohneče
svoj ples.
Na hribu sem videl razdejano svetišče,
polno pepela, krvavih sledi,…
VIEW POST
VIEW POST
V mestu še niso prižgali luči,
najin dejt je težek žanrski noir
z nasičeno barvo ostrih palet;
prenizek sem zate, pretemna si
zame; podaljšane ure visijo
na sencah mimoidočih postav;
anarhija tromostovja zavaja
turiste; hodim za tvojo bližino
odeto v modrino črne nemote;
vino je slabo, pustiva ga etru,
ni barve, telesa, toplih vonjav,
je pa nasmeh – z barvo,…
VIEW POST
Videl sem device v prosojnih pajčolanih,
ki so plesale s hudičem in se režale
v nebo.
Videl pogane, ki se obračajo k Bogu
in v potu krvi tolčejo stare malike
v zemljo.
Videl sem kmeta, ki se je čudil, da more
v zemljino pognati tisoč korenin eno
drevo.
Videl dva živa plamena v njenih očeh,
dva ščipa, ki sta…
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
Morje korakov
na belem peronu,
na črnem asfaltu
nevidne sledi.
Mrtvi zakonci,
začasni ljubimci,
vodeni pogledi,
nevidne skrbi.
*
Daleč spomini
in dom so ostali,
v prosojni pozabi
nevidnih poti.
Tihe skrivnosti
molčečih ekranov
prižigajo blede
obraze ljudi.
*
Težki vozovi
Marije Tereze
se zganejo v sili
jeklene moči.
Zbogom provinca,
za belo Ljubljano!
Čez griče, livade
naj dan zaživi!
*
V beli meglici
se jutro dviguje,
na praznem peronu
samotno molči.
VIEW POST
VIEW POST
Poletje lebdi
Zarumenelo listje
Nima spomina
Sonce umira
Na tleh najina senca
Zlita v ednino
Na svetlih očeh
Se topijo snežinke
Črne maskare
Dehteča usta
Topli slapovi besed
Plavam v tolmunih
Duša na dušo
Reže dolgove obljub
Vesolje nemi
Nebo zagori
Leščerba v vejah dreves
Razgalja poti
Potna temota
Objema dvoje teles
Polzi skoz dlani
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
Že lep čas je, odkar sva se spoznala,
že dolga pot, ki naju vleče v raj.
Ko se smejiva in nemiva hkrati
in si želiva starih dni nazaj,
ko sva se zbadala in se lovila
kakor žužnjava bitja sredi trav.
A zdaj je mimo tisti čas spoznanja,
poprej igriv zdaj najin duh vihrav.
Dve duši, ujeti v…
VIEW POST
Njen vonj sta usnje in sušeni les,
zaklana in posekana v nočeh,
ko zodiak se dviga z dna nebes
in se življenje pari na drožeh.
Ko stopa, potihuje volčje petje,
prikazen, ki je izpahnila čas;
ni zima, vigred, ne jesen, poletje,
v očeh ima vročico, v licih mraz.
Ovratnica iz drenovih koščic,
tiara lilij v progastih laseh,
životec iz…
Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem, ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.