sonet 66

Na mojo obalo je zaplula barka,
vkopala sidro v vodo brez valov;
spustila so se jadra, prazen krov,
na premcu v silhueti suha starka.
Ta barka nima oken, ne imena,
dva črna jambora koščena križa,
njen trup pogrižen od soli in sviža.
A kdo je ta, zarotniška sirena,
ki se ne gane, ki samo stoji?
Zdaj vidim jo pobliže: čuden stas
brez sence, ki jo meče luč, obraz,
ki ni obraz in oljnate dlani;
morda je tista, ki mi luč ugaša,
ki stare duše v drugi svet odnaša?

• Demonsko
• Smrt
• Starost