Težko bukovje ječi, v redkih vejah ni življenja.
Sivi morasti vojščaki, postrojeni pred nočjo.
Težke shirane stopinje, pod katerimi hrešči.
Staro uho ne sliši zvona, ki iz daljave v mrak zvoni.
Postelja. Mrtvo telo. Na licih težka plavica.
Ni duše v votlem telesu, brez iskre mrtvo oko.
V oknu večer dogoreva, večnost neskončne satire.
Joče le tiho ženica, otira solze z roko.
Na mrtvem peronu prši, v meglovje zaviti topoli.
Na bregu polomljena klop tam človek osamljen sedi.
Osamljen kot trpka sirota v naročju mačehe lebdi.
Ko težko železje pripelje, mož skoči v neskončnost noči.
Na pragu siva postava, siv, negiben njen stas.
V polsenco tiho zavita, za svojo jemlje jo noč.
Mesec mračino presije, na pragu zgane dekle.
V beli svetlobi molči postaran težek obraz.
Temna noč, težka noč, v hiši pokajo tramovi.
Trhel les ali duhovi, ki jih je ukanil čas?
Previden je korak, kot bi hodil med grobovi.
Razbito okno. Dež. Zunaj pokajo gozdovi.
