Nočne disonance

Tiha noč, mrzla noč
v sajasti tišini.

Od nekod trd korak
v ulico zaide.

Kakor val odšumi
hladen ples silfide.

Potlej mir, težek mir
v mrzli mesečini.

        *

V starem oknu beli križ,
v stenah medla rumenina.

V belem križu…

Pesem 67

Težko bukovje ječi,
v redkih vejah ni življenja.

Sivi morasti vojščaki,
postrojeni pred nočjo.

Težke shirane stopinje,
pod katerimi hrešči.

Staro uho ne sliši zvona,
ki iz daljave v mrak zvoni.

Pesem 66

Postelja. Mrtvo telo.
Na licih težka plavica.

Ni duše v votlem telesu,
brez iskre mrtvo oko.

V oknu večer dogoreva,
večnost neskončne satire.

Joče le tiho ženica,
otira solze z roko.

Pesem 65

Na mrtvem peronu prši,
v meglovje zaviti topoli.

Na bregu polomljena klop
tam človek osamljen sedi.

Osamljen kot trpka sirota
v naročju mačehe lebdi.

Ko težko železje pripelje,
mož skoči v neskončnost noči.

Pesem 64

Na pragu siva postava,
siv, negiben njen stas.

V polsenco tiho zavita,
za svojo jemlje jo noč.

Mesec mračino presije,
na pragu zgane dekle.

V beli svetlobi molči
postaran težek obraz.