V starem oknu beli križ, v stenah medla rumenina.
V belem križu star obraz zjedkan na rezilih let.
V sivem molku zatopljen krhek starec votlogled.
Ugasne luč, leže vznak, starca potopi mračina.
Tiha noč, mrzla noč v sajasti tišini.
Od nekod trd korak v ulico zaide.
Kakor val odšumi hladen ples silfide.
Potlej mir, težek mir v mrzli mesečini.
Sladka nevesta, pod belo pajčevino trpki hormoni.
Teman in topel je večer, pod tiho zamolklo kuliso za hišo toguje skovir.
Na barju življenje kipi, večerna ekstaza valuje čez polja, dvorišča šumi.
V oknu na vasi silhueta, razpeta kot platno čez luč, tihotna, negibna,…
Začel sem peti lahke elegije, vsak moj govor je mini performans slepil in zmot in čudnih prekucij, vse skupaj stkanih v bridke harmonije napihnjenih besed; ona je luč nad vodo, jaz flegmatično valovje, ki mu…
