Nad mestom noč visi. Čemijo mrtve hiše, v zvoniku zaječi.
Polnoč je, trg molči. Samo na starem oknu, rumena luč gori.
Postavi dveh ljudi. Dve senci prhutavi, tam zgodba se godi.
Na ulici tesni v mrzli sivini hiša molči. Čez trd razpokan prag se trgajo slike, težki spomini.
Zatohlost ječi. Pod staro zidavo opleta korak, počasen se zdi, plazeč kot prah skoz prazno očetnjavo.
Beli hodniki,…
Nad mano je jesenska noč in lune ni.
Krog mene šume samujoče, večer ihti.
Pod mano pot brez smerokaza, listje šumi.
Star romar tavajoč, ki se mu smrt smeji.
V belem jutru na livadi kosec senožet kosi.
Britev reže roso s trav, roka mu ječi.
Nož zasika. Siva glava koscu odleti.
V trdih gubah na obrazu črna sled krvi.
Z brega se pokaže sonce, trava zablešči.
V tihem belem jutru se odpira dan.
Tiho v etru staro brezovje šumi,
trese v hladnem vetru ga lahak šepet.
Večni prarodovi ali ples narave?
Dan mrličev je, živi so duhovi.
(Lajež iz vasi je ubil tišino)
