Kaj pravim ti! Saj res je le večer,
jesenski, topel, mesečevo mlad;
saj res že mnogokrat je bil tak mir,
tolíkrat rumenel v vejevju žad.
Tolikrat kostanj je dišal čez grič,
tja dol v dolino zrle so oči,
kjer ti računajo še smog in kič,
kjer pravijo, da še denar diši.
Tu primeš mesec v dlan kot…
Objave po kategoriji
Soneti
VIEW POST
VIEW POST
Jutro. Na postelji gospa leži,
v damast odeta, v sladki bezgov vonj,
ki vdira v sobo, čez odprt balkon
kot ljubček k svoji ljubi sred noči…
A njej ni mar, nihče je ne zbudi:
morda nad sni bedi ji kak demon
morda jo utrudil je kak lep baron,
zapustil vsa ta znamenja strasti:
obleka, najlonke, šifon…
VIEW POST
Iz tvojih dojk sem prvo mleko užil,
Demetra, iz tvojih ledij pil sokov;
iz starih žil jemal življenjsko snov,
kot jelen iz tokave se pojil.
Iz tvojega mesa sem se rodil,
na tvoji barki plivkal prek valov;
viharji so rjoveli v srd vetrov
in ti bila si krov, ki me je kril.
A zdaj me trgajo kot…
VIEW POST
Spoznaj se! Luske trgam si z oči:
razparal sem si dušo kot blago,
raztočil v mlako seme in zlato
in gadjega medu zajel v dlani.
Zapodil sem besede v dno kosti,
srce pometel v prah, zasul z zemljó;
molčeč, spehan kot regrat pod nebo,
čez blatne struge, polja in ravni…
Na prod sem lezel in si puščal…
VIEW POST
Na krempeljcih štrlijo prsti, roke,
iz saj baklajo oblani lasje,
šumé čez alabaster v kozje boke,
suva, trza, kopitca ji ječé.
Duhteč iz roga méze črni blen,
varjen na žabjo slino, polžji sluz,
in pije ga in njuha kot parfem,
in vžiga se v očeh ji pôgled rus.
V trpotčevi zaplati je jeziček,
na trnjev kavelj usločeno uho,
ogljen,…
VIEW POST
VIEW POST
To jutro so zefirji meli sne,
hladili pot in ga varili v mire;
polzarja je medlela, kot da mre,
v uho hropele so nebeške lire.
In svila se je gnetla pod baržun,
meso puhtelo v sol in sluz potu;
natikal ga je oven črnorun,
raztikal ga kot žgečo prst v dežju.
Vulkanski nektar je zavrel čez žile,
nebo…
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
Glej, tisti sladki čas je zopet tu!
Ko marčev eter jemlje mračne dni
in zemlja klije iz mrzlega potu,
ko se življenje riše, pne, kipi!
Škrjančji kljuni ti drobe v uho,
v ušesa seda tenka melodija,
pa brinovke odpevajo v slovo,
v čebljanje se zahvala jim ovija.
In midva? Bo za naju vzšla pomlad,
na teh vrtovih sok…
VIEW POST
Kaplja mi kri, cijazi čez prekate,
po žilah žene svoj upali kvas;
po sencih kljuje me nadležni čas,
korak boli v razpokane podplate;
oči so volhke, gledam skoz zaplate,
komolce mi ovija kanafas;
rožlja, lovi se, škrta, škriplje stas,
a še stoji, ko dam nogé v copate.
So komu všeč dlani, rjave, robate,
pa tukaj, včasih bil sem…
VIEW POST
Na sprehod šla na breg sem tja, ondan.
Popoldan vel je žaltave meglé,
mrakobno, kakor v mrč je padal dan,
zaspano so majale me noge.
In reka – debel, smolnat, blaten trup
polzel ječe ji skoz kamnito strugo;
kot da bi ustavljal tek ji moj obup,
kot da vabila me je v hladno trugo.
Korak, in v…
VIEW POST
Kavarna. Žametne vonjave. Dama.
Sama ob oknu, poldan ji v pastel
opredel je obraz, rdeča omama
lase natkala v mladi karamel.
Parfum – jasmin in sladki les – puhtel
je od nje, se mešal v topli dim cigar;
bolj gledal sem, bolj konjak mi hlapel,
tem globlje me vrtel njen ženski čar…
Šarmantna rjava je v…
VIEW POST
Na grob je šla. Do ljubega. Gospa.
Na vdovje oči se je obešal mrak,
koraki šklepetali v mrtva tla,
molčavi sneg je žgal skoz trpki zrak.
A bil je pokoj. Drevje je nemelo.
Čez tihi les je leno šepnil zvon.
Na ustih je ihtelo, ledenelo,
noge orale kot vkovane v bron.
Pa je prišla. Na grob. Do…
VIEW POST
…bila je ona, Venera očem!
Sukála, zvijala je sladki bok,
po pesku bril je šum dekliških nog
in zrak krog nje zapredal se v parfem.
Kako je švigala, kako plesala!
V plamene veter ji lase je vel
in jaz sem gledal, sopel in norél
in vedel, da mi je srce speljala.
Ciganka! – Lesk orehove polti,
kot črno…
VIEW POST
Kot zvezd na toplo majsko noč raztli
nebo – toliko moških me slavilo,
ljubilo, s prsi sladek pot mi pilo,
umiralo od zmučenih slasti…
Koliko žensk za tako stvar gori!
Kolikim teče v žilah to mamilo,
koliko dam bi se do dna spustilo,
ko v hladni postelji srce medli…
A jaz, ki sem točila jim to mano
nebeških…
VIEW POST
SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi
Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem, ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.