sonet 37

Kaj si? Kdo si? Razbeljeno zlato,
ki ga lovim v rokó; sinica tica,
ki bi jo božal, ko se pne v nebo;
kaprica, golobica, ječarica…
Rubin, ki ga bo srkal z ust en drug,
in zlati dež, ki ga lovim na sito
in lunin mlaj, ki se pod noč kot čuk
opijam z njim, ko je vse tiho, skrito.
Ti, ljuba, sladka, brhka mačjeoka
– saj ni preveč, če rečem ti tako –
poglej, ječe besede, glas mi stoka,
ker ve, da drugega ti zre oko…
A glej, te jambe piše slika tvoja
in v njih, če hočeš ali ne, boš moja.

• Muza
• Patetika