sonet 49
Polnoč. V barok ovita je prišla,
z odrto kuno, oniksi v laseh;
rdeče petke so ječale v tleh,
med deskami je vleklo iz pekla.
Polomljen angel, lišpana za ples,
v muslin odeta čez apneno polt,
in v žadast kinč varjen čez ljubko golt;
eskort ob Beatrice do nebes…
Pletenka medenjakov na rokah,
in šminkaste konture za posmeh;
vem, žabja svečenica je v gosteh,
le kaj prinaša – milost ali strah?
Potem pa reče: greva, vrtež čaka
in ti mi boš nocoj igral kozaka.
OZNAKE
