V tihem belem jutru se odpira dan.
Tiho v etru staro brezovje šumi,
trese v hladnem vetru ga lahak šepet.
Večni prarodovi ali ples narave?
Dan mrličev je, živi so duhovi.
(Lajež iz vasi je ubil tišino)
Težko bukovje ječi, v redkih vejah ni življenja.
Sivi morasti vojščaki, postrojeni pred nočjo.
Težke shirane stopinje, pod katerimi hrešči.
Staro uho ne sliši zvona, ki iz daljave v mrak zvoni.
Postelja. Mrtvo telo. Na licih težka plavica.
Ni duše v votlem telesu, brez iskre mrtvo oko.
V oknu večer dogoreva, večnost neskončne satire.
Joče le tiho ženica, otira solze z roko.
Na mrtvem peronu prši, v meglovje zaviti topoli.
Na bregu polomljena klop tam človek osamljen sedi.
Osamljen kot trpka sirota v naročju mačehe lebdi.
Ko težko železje pripelje, mož skoči v neskončnost noči.
Na pragu siva postava, siv, negiben njen stas.
V polsenco tiho zavita, za svojo jemlje jo noč.
Mesec mračino presije, na pragu zgane dekle.
V beli svetlobi molči postaran težek obraz.
